potovanja, gorsko kolesarjenje – MTB, šmorn, www
Končalo se je tako kot se je začelo, naporno. Začetek konca je bil z Juditino (Madžarka) poslovilno zabavo, ki se je nadaljeval z Božičem, mojo poslovilno, večerjo s sostanovalcema in novoletno žurko s sodelavci v banji.
Začne se s škripanjem zrukanega parketa po sobi in ostalem stanovanju. Najin novi sostanovalec iz Nigerije je namreč pretirano redoljuben, tako da mi gre kar se tega tiče rahlo na jetra. Vsako jutro prične s postiljanjem postelje in likanjem obleke za na delo. Saj je car, da mu to uspeva, vendar naj to počne npr. v kuhinji, da me ne bo motil med zadnjo uro spanja, ki to ni več. Vmes enkrat zaslišim »Bye« neprespane Anne, ki se tako kot jaz zbuja tik pred zdajci. Nadalje se presenetljivo dobro sliši Bankijevo umivanje zob v kopalnico, en debel zid stran od sobe. Skoraj kot da bi poslušal kakšno kosilnico za živo mejo. Neverjetno. Preden dokončno odpeketa mora še vse pospraviti nazaj v svoj kovček pri čemer nonstop škripa parket in se izdatno naparfumirati. Grem stavit, da mora vsak teden nabaviti nov deodorant. Ja, to je Nigerijec iz ultra konzervativne baptistične družine, katere člani so visoko v skorumpirani vladi.
Nekako ob 9.30 skočim v kuhinjo, muesli zalijem z mlekom in hitro pod tuš. Vržem gor prve cunje, ki mi pridejo pod roko, zmečem vase zmehčane muesli, gor vržem slušalke (ja, to je postala moja navada tukaj, čas na podzemni z muziko na ušesih pač mineva hitreje) in z zamudo odhitim na podzemno.
Na eni poti nazaj domov naju je s punco na letališču v Parizu nagovorila agentka letalske družbe Air France. Ponudila nama je kartico s katero sedaj nabirava milje pri letalskih družbah, ki so članice združenja Sky Team (Air France, KLM, AlItalia, CSA, Aeroflot,…). Gre za nek program zvestobe. Zakaj pa ne, sva si mislila – pa še celih 3000 milj so dali za začetek.Sedaj se jih že nekaj nabralo, tako da bi lahko dobila kakšno »zastonj« letalsko karto.
Zadnjič je imel »tisti ta drugi« AIESEC lokalni komite v Sankt Peterburgu konferenco za partnerska podjetja. Dogodek se je zgodil v hotelu Grand Hotel Europe, kjer nočitev v navadni sobi stane toliko kot jaz tukaj zaslužim v enem mesecu. Sodelovalo nas je tudi nekaj praktikantov, in sicer trije (jaz, Anne in Hans iz Nemčije) smo imeli pol ure za predstavitev svoje države, Nick pa naj bi imel govor o praksi. Vmes se je izkazalo, da smo redke dobre duše, katere so pripravili, da nekaj pripravijo. Ostali AIESEC praktikantje so v »ta gmašnih oblekah« prišli samo malo »povohat sceno«. Na eni mizi smo imeli vsak svoj računalnik s prezentacijo in malo pijače ter prigrizkov. Seveda, za to konferenco sem izvedel šele dan pred dogodkom. Hitro sem se lotil ene powerpoint prezentacije. Tista za študente se mi namreč ni zdela primerna za šefe velikih podjetij.
V petek je na prakso v Sankt Peterburg prišel Nigerijec Bankole. Zjutraj ob 6h me je z vztrajnim zvonjenjem zbudila Tanya. »Open the doors,« je zatežila preko megafona. Bog ne daj, da bi kdaj rekla dobro jutro ali pa kaj podobnega. OK, pridi gor, če že moraš – kura ruska, sem si mislil.
Ena izmed delovnih nalog tukaj v Sankt Peterburgu je tudi analiza spletnih »iger«, 3-D navideznih svetov, kot je Second life.
Od zadnjič je tukaj nastopila neka monotonost v stilu spanje, hrana, prevoz, delo, prevoz, pijača, hrana, spanje – vse to pa je uspešno prekinila moja punca Irena, ki je za en teden prišla na obisk in s seboj prinesla celo nekaj sonca.
