Vandranje po JZ Kitajske

28.07.2009 ob 06:47

Vse se je zacelo v dokoncno kitajskem Hong Kongu,ko nama je po sestopu z letaliskega avtobusa “s super poceni sobo” zatezil Indijec 。Klasika, prides v neko X drzavo, tezi ti pa Indijec. :) Nadaljevalo se je  s potovanjem v Yulin namesto v Guilin, kar je bila posledica neznanja kitajscine, kraskimi stozci, igrivimi pandami, matriarhatom in noro Mamo Naxi ter pagodami v Daliju.

Prve tri dni sva pohajkovala po futuristicnem Hong Kongu, mestu, ki je nekaksna bolj liberalna razlicica Singapurja. Vse je zelo urejeno, veliko digitalnih oglasnih panojev na ulici, v avtobusih in na vlakih podzemne zeleznice, na ulici vecinoma luksuzni avtomobili in raj za nakupovanje. Ena velika urbana dzungla s stolpnicami, na katerih so si duska dale svetovne zvezde arhitekture. Kar se sopinga tice so cene podobne nasim, le na trznicah pa je res izredno poceni, vendar tam vecinoma prodajajo ponarejene izdelke.

Jezikovni problem

Pot sva nadaljevalo v Guilin v kitajski provinci Guanxi, vendar je bilo najprej potrebno priti cez mejo na Kitajsko in do velemesta Guanghzou. V Hong Kongu je bilo vecina napisov opremljenih z anglesko razlicico, na zelezniski postaji v Guanghzou pa temu ni bilo vec tako. Kar nekaj casa sva potrebovala, da nama je uspelo priti na pravo avtobusno postajo, kjer sva kupilo avtobusno vozovnico za Guilin – no, vsaj mislila sva tako.

V Yulin namesto v Guilin

Ze nekaj casa smo se vozili po kar zelo modernih kitajskih hitrih cestah (4-6 pasovnice), ko sva pomislila, da pri nakupovanju vozovnic obstaja dokaj velika verjetnost napake zaradi nepravilne izgovorjave ali naglasevanje imenov mest – kar nekaj jih je namrec na -uilin. In res, ko nam je pocila guma in smo cakali na drug avtobus sva med pogovorom z eno izmed sopotnic, ki je za silo znala govoriti po anglesko ugotovila, da se ne peljemo v Guilin, ampak v Yulin – ultra umazano industijsko mesto kitajskega juga. No, ko smo prispeli v Yulin, sva na najino sreco se za isti vecer dobila avtobus do Guilin. Se ena noc voznje in prispela sva v famozni Guilin.

Ne tako pustolovska Kitajska

Guilin je turisticno sredisce Guanxija, kjer je kraska pokrajina z znamenitimi stozci tisto, kar privlaci horde turistov. Tukaj sva tudi spoznala, da potovanje po Kitajskem jugozahodu ne bo pretirano pustolovsko,saj gre z vso infrastrukturo za turisticno izredno razvite kraje。Ljudje,s katerimi imas kot popotnik opravka so profesionalni,natancni,tocni,itd。tako da tukaj ni adrenalina,ki je bil navzoc pri drugih potovanjih。

Dih jemajoci kitajski kras

V Guilinu je vec majhnih jezerc,ob katerih se nahajajo licno urejeni parki,ki z vso pravljicno razsvetljavo do izraza pridejo ponoci。Po enem dnevu sva se preselila v bliznji Yangshuo,manjse mestece,ki je obdano s cudovito krasko pokrajino。

Do Yangshuoa sva prisla po krizarjenju po reki Li,ki je ena izmed najbolj turisticnih zadev na Kitajskem。Gre za res prijetno zadevo,saj je reka Li obdana z mnogimi stozci,med katerimi je ena skupina celo na bankovcu za 20 Yuanov。Med plovbo so nas zabavali lokalni ribici,ki so plezali na ladjo in skozi okno ponujali spominke ter se drli “Money,money,money,。。。” V Yangshuo sva naredila dva poldnevna kolesarska izleta po podezelju,kjer sva opazila ogromen prepad med zivljenskim standardom mestnih prebivalcev,kjer je vse z infrastrukturo vred ze zelo na ravni evropskega zahoda,in podezeljskimi ljudmi,kjer njihov zivljenjski standard po vsej verjetnosti v zadnjih 30-letih ni videl bistvenega napredka。Ljudje se po stezicah in makadamskih poteh med vasicami prevazajo na razmajanih kolesih in motorckih,prezivljajo se s kmetijstvom in mnogi so obleceni v modra na pogled delavna oblacila,ki so znacilna za Kitajsko v letih po t.i. “kulturni revoluciji”。Najbrz sta dve vecji spremembi,ki prinasata napredek,turisti in mobilni telefon,ki ga ima ze vsak mulcek。

Sicer pa je pokrajina res vredna obiska。Predstavljajte si izredno vroce (40+)in soparno vreme,rizeva polja,do 100m visoke stozce,reke in potocke ter kmete s slamniki med delom na polju。

Glomazna gledaliska predstava na prostem

Zadnji vecer v Yangshuo sva si sla ogledat gledalisko predstavo na prostem,v kateri je nastopalo 600 igralcev,za kuliso so bili okoliski kraski stozci osvetljeni s svetlobo mocnih reflektorjev,katerih premikanje je dolocil reziser,ki je med drugim reziral tudi otvoritev olimpijskih iger v Pekingu。Predstava je bila vsebinsko klasicna ljubezenska zgodba,kar jo pa dela posebno pa je samo stevilo igralcev (nastopali so tudi kormorani)in igra luci,ki je z okoliskimi stozci predstavljala kuliso。Celotno izkusnjo so zacinili z mocno in etno udarno glasbo。

Rizeve terase v okolici mesta Longsheng

Na JZ Kitajske se pod obvezno reklamira obisk rizevih teras v okolici mesta Longsheng. Ker nama je terasasta pokrajina vedno vsec, sva si sla pogledat tudi to kitajsko cudo. Malce sva bila razocarana, saj je bil filipinski Banaue z Batadom neprimerno lepsi, bolj pristen in manj turisticno pokvarjen. Pac rizeve terase, ki jih je po Aziji polno, s turisticno vasjo na sredi. Priporocava nekomu, ki jih se ni videl, sicer pa niso nic posebnega.

Pande

Po kitajskem krasu v okolici backpackerskega mesteca Yangshuo sva se odpravila v Chengdu, kjer je bil glavni cilj ogled pand. Pande se nahajajo v srediscu za vzrejo, kjer se borijo, da pande ne bi ostale ogrozena vrsta. Najprej smo videli novorojenko, ki je bila dolga cca 10 cm in roza barve – brez dlake. Stara je bila 12 ur. Kmalu zatem so se zbudile do 2 leti stare pande, ki so nam uprizorile cel show. Ravsale so se, plezale na drevesa (marsikatera je padla dol na ploh), in seveda, jedle. Cela predstava je trajala uro in pol, nato pa so sle spat.

Chengdu

Chengdu je sicer eno izmed velikih kitajskih mest, kjer je v mestu 4 milijone ljudi, v sirsi okolici mesta pa 14 milijonov. Kot ostala velika mesta doslej cisto, kar se smeti na ulici tice, in z zelo umazanim zrakom – clovek ima obcutek, da je ves cas oblacno – in umazanimi rekami. Obisk vecjih mest vecinoma odsvetujema, so pa nujna, ce popotnik zeli videti dolocene znamenitosti. Posamezni predeli, kot so na primer, parki in cetrti s staro kitajsko arhitekturo pa se vedno ostajajo prijetni in zanimivi. Se posebej parki, kjer se proti veceru zbirajo starejsi obcani in plesejo, vadijo tai-chi, igrajo karte in ostale druzabne igre … pac pozitivna plat kitajskih mest in nekaj, kar drugod ni tako izrazito.

Leshan Giant Buda

V Chengduju sva se en dan odpravila tudi v 150km oddaljeni Leshan, kjer se nahaja najvisja buda na svetu – v visino namrec meri 71m. Zanimiva zadeva, vredna obiska, impresivna gromozanska buda, ki varuje ribice. Celoten izlet pa skazi Leshan z umazanim zrakom in se bolj umazano reko.

Matriarhat v Lijiangu

Po Chengduju sva se odpravila proti Lijiangu, kjer sefujejo zenske – res, tam vlada matriarhat. Spala sva v hostelu Mama Naxi, kjer je “capo di banda” samooklicana, glasna in prijazna Mama Naxi, ki se ne pusti pretentati zloglasnim Izraelcem. Ze pri prvem zajtrku je bilo jasno kdo nosi hlace pri hisi. Natakarica je bil ata, bojec moski, ki ga je zena, to je Mama Naxi, nadrla, ce kaj ni naredil prav. Na mizo sva dobila nek cuden obrok, ki ni ravno spominjal na sendvic. Mama je opazila najin zacuden pogled in takoj “na raport” poklicala svojega moza. Ata je bil ves prestrasen, primahal z jedilnikom in si ves olajsan oddahnil, ko sva potrdila, da sva dobila naroceno. Placati sva hotela mozakarju, vendar se je denarja branil – finance je imela cez hcerka.

Podobno je tudi pri ostalih druzinah v Lijiangu. Sicer pa je Lijiang stara prestolnica ljudstva Naxi, ki je nekoc prislo s Tibeta. Ozke, tlakovane ulicice, potocek ob robu ulice, veliko prijetnih gostilnic in super vzdusje so kvalitete Lijiangu. V okolici je veliko odlicnih planinskih poti in trekingov, vendar nam je zagodlo vreme – v Lijiangu je zacelo dezevati in ni prenehalo do danes.

Babice dilerke marihuane v Daliju

Po Lijiangu sva se odpravila proti stari prestolnici ljudstva Bai. Podobno, vendar manj urejeno, meso Lijiangu, kjer so naju mocno presenetile in sokirale babice v narodni nosi. “Want to smoke ganja,” so zelo potiho in previdno vprasale. Prvic sva se samo smejala. Doslej je bilo namrec tako, da so na ulici ganjo prodajali moski v starosti do 30 let in ze na dalec si videl kaj je njihov posel. Drugic sem ze malo zaigral in na glas razlozil, da ganja ni dovoljena in da je slaba za zdravje – kot, da ne bi vedele. Babice so se zasmejale in se hitro umaknile, da ne bi slisal kaksen policaj, katerih je bilo v vozilih za golf (golf kart) precej naokoli. Ocitno se jim preprodaja marihuane splaca bolj kot prodaja spominkov.

Refleksna masaza

En vecer me je Irena tudi nahecala, da sva sla na refleksno masazo stopal. Zacelo se je z ogrevanjem nog v s soparo nasicenem vedru. Po 20 minutah se je zacelo delo. Fant mi je podplat boksal, kloftal, do bolecine mocno masiral po vseh tockah stopala, za katere niti vedel nisem. Vmes je nastopila tudi masaza mec in stegen. Naporna zadeva, tako kot mora biti. Ko sva se ze oblekla, ker sva mislila, da je konec, sta se maserja vrnila. Ups, to pa se ni konec. Sledila je masaza hrbta in vratu. Mravljinci so stopili v glavo, veckrat sva bila na meji, ko sva hotela prositi ta “time-out”, kosti so pokale … vendar na koncu je bil obcutek fenomenalen. Zadeva je obvezna ob obisku Azije. Vse to za 5 evrov na uro.

RIbarjenje s kormorani

Vceraj sva sla na ribarjenje s kormorani. Vedno sem mislil, da to kormorani letijo, ko opazijo ribo pa pikirajo v vodo in jo ulovijo. V resnici pa kormorani plavajo in se nenehno potopljajo v upanju, da bodo ujeli ribo. Ko ribo ujame, ga z mrezo ujame ribic in mu iz kljuna iztrga ribo, zaradi cesar se kormoran silno razburi. V colnu z nama je bila tudi samooklicana vodicka, ki je studentka anglescina. Nekaj na pamet jo je res znala, vendar besede turist ni poznala.

Strganje masticev

Kot ze receno so Kitajci na najino delno razocaranje ze kar razviti, vendar pljuvanja v javnosti se ne morejo znebiti. Kitajske ulice si bom za vekomaj zapomnil po zvoku iz ust posameznikov, ki iz pete proti ustni votlini z znacilnim zvokom vlecejo gnile telesne tekocine, ko se jo na jeziku nabere dovolj, pa jo pljunijo na cesto.

… prijazni, delovni, ucinkoviti

Sicer pa so Kitajci  po najinih izkusnjah izredno ucinkoviti, kar se odraza pri javnem prevozu (avtobusi so tocni), po sicer dokaj formalni prijaznosti, postenosti in delavnosti. Gorje nam zahodnjakom, ko bodo dosegli naso stopnjo razvitosti.

Kako sva kaj?

Prvic sva vec dni potrebovala, da sva premagala jetlag. V Guilinu, Ireni nekaj dni kasneje, mi je ponagajala klima, tako da sem se prehladil. Glava me je prenehala boleti sele dva dneva nazaj, ves cas pa tako clovek upa, da ni staknil kaksen H1N1 ali SARS, H5N1 ali kaksen drugi zvarek virusa, ki so v zadnjem casu tako zelo moderni. Doslej sva dobila, videla, tisto, kar sva pricakovala, vendar sva se vseeno nad Kitajsko rahlo razocarana, saj ni toliko avanturizma, kot ga je bilo na dozdajsnjih potovanjih. Res bi se lahko drzala manj obiskanih poti, vendar potem ne bi videla, tisto, kar sva zelela. Prav tako zaradi ogromnih razdalj nimava ravno veliko casa za vse kar je v nacrtu.

Jutri greva se v Shilin na ogled kamnitega gozdu, nato pa na otok Hainan, na en teden izlezavanja na plazah pred zadnjo potjo nazaj v Hong Kong.

P.S.

Sicniki in sumniki ter lepse fotografije pa objavim, ko prideva domov. Tukaj so povezave pocasne, internet je na voljo le v hostlih, hotelih in boljsih gostilnah. Do Facebooka se da dostopati samo prek proxy streznikov, dokler jih kitajska cenzura ne odkrije in blokira.

  • Share/Bookmark
 

11 komentarjev na “Vandranje po JZ Kitajske”

  1. Janez pravi:

    Tomo, prijazne babice so ti ponujale zdravilo za glavobol, ti pa takole…

  2. slivanaucu pravi:

    Vsaka taka in podobna reportaža je interesantna za prebrat, ne glede na to, da je včasih kakšna, ki je polna slovničnih napak (ne mislim s tem tvoje) ter sploh slabo napisana. Lepo je videti tuje kraje ter iz njih prinesti vtise in fotke. Da, fotke so pa slab del tvoje reportaže. ne smeš jih dalj časa gledat, ker te malce zaboli glava.

  3. Dr Josko Florjancic pravi:

    Tisti BUDA ,ne tista BUDA…ce je clovek tolk po Aziji ,bi to moral vedeti.Buda je namrec moskega spola ,ne zenskega-to ve vsak ki potuje po Aziji.

  4. tomo pravi:

    @slivanaucu in josko florjancic: slaba internetna povezava, slabi racunalniki, omejen cas, en kup addonov na racunalnikih za kitajske pismenke, … so eni izmed razlogov za napake. Fotke so narejene sprotno brez kakrsnega koli truda z enim starim kompaktnim digitalcem, tako da tudi ni misljeno, da bi bile dobre. Samo toliko, da se z njimi pove se nekaj vec. Zato je tudi dodano, da bo tekst popravljen, ko pridem domov. Glede bude hvala. Vrnita se na ta blog cez 3 tedne, hvala za komentar.

  5. NordStar pravi:

    Prebral sem zanimiv potopis. Bom spremljal še naprej.

  6. Chiara pravi:

    Kar mravljinci so mi šli po hrbtu, ko sem brala! Ok, delno zato, ker je prvi del vajinega potovanja zelo podoben mojemu pred dvema letoma… ampak tudi sicer bi ker “padla notri”. Predvidevam, da bo še kakšno nadaljevanje? Tista slika iz HongKonga – klasika :) Jaz sem si že izbrala, kam bom obesila povečavo ene od svojih podobnih.

  7. tomo pravi:

    @chiara: V planu je nadaljevanje. Upam, da čimprej. Žal zadnje čase poleg službe, ostalih obveznosti in hobbyjev vedno manj časa ostane za blog. Ravno predvčerajšnjim sem šele slike iz Kitajske s kartic prenesel na disk. :)

  8. Chiara pravi:

    Te čisto razumem… jaz sem dve tretjini dnevnika objavila skoraj takoj, zadnji del (predvsem Hong Kong) pa se že dve leti vljudno umika drugim prioritetam ;)

  9. Boris pravi:

    Prosim Tomota za email kontakt, bi potreboval par nasvetov in informacij.

    Hvala lepa!

    LP

    Boris

  10. Boris pravi:

    Aja moj email!

    b.obolnar@gmail.com

  11. tomo pravi:

    Zaželjeno je, da kar tukaj napišeš tisto, kar te zanima. Morda še kdo potrebuje iste informacije. Kar pogumno.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !