Tomotov plac

V soboto se nas je zbrala pisana druščina gorskih kolesarjev, ki smo na freeride način zaključili letošnjo sezono. K L O C in Irena sta malo poslikala, dva sta kuhala, eni gledali, ostali pa bolj ali manj pogumno napadali objekt, ki so ga zgradili Kašarji.

Figaro, Benč, Murgl in Matjaž z druščino so v gozdu nad Kašarijo naredili progo za gorska kolesa v v north-shore stilu, ki izvira iz Britanske Kolumbije v Kanadi, kjer fantom strma pobočja niso bila dovolj. Med drevesi, velikokrat nekaj metrov nad tlemi, so začeli graditi potke iz desk t.i. lestve, mostiče, umetne skoke in bande – vse za čim večjo dozo adrenalina na dokaj kratki progi. Podobne proge najdemo tudi v gorsko kolesarkih parkih v Sloveniji (1., 2., 3., 4., 5.) svojo pa so pričeli graditi tudi Kašarji.

Na nekaj stotih metrih pobočja so tako rekoč na domačem dvorišču zgradili eden malo večji objekt z lestvami, zahtevnim skokom in ozko desko za natančne. Na progi je nekaj skokov, proti koncu pa tudi konkretna banda.

Sam nad freeride zvrstmi nikoli nisem bil pretirano navdušen. Občudoval sem najboljše na svetu in tiste redke doma, vendar v večini primerov je šlo za pozerstvo. Za prave, vsestranske, gorske kolesarje sem vedno imel krosiste, maratonce itd., saj brez brcanja navkreber, čemur sledi spust, ni gorskega kolesarjenja.

V Boliviji sem prvič okusil sladkosti DH oz. freeride kolesa in zagrabilo me je. Letos sem šel s Kašarji na eno malenkost bolj zahtevno “freeride” turo, kjer moj Canyon ni bil več zadovoljivo kolo. “Pismo bi bilo fajn z DH mašino, z drugačno geometrijo, širšimi gumami in malo več hoda na fedrih,” sem si mislil. Kolo smo pred spustom nekaj ur navkreber nosili na hrbtu, spust pa je trajal okoli ure, bil je naporen in zahteven. Niti sledu o kakšnem pozerstvu, frajariji itd., samo über užitek, garanje na kolesu in konkretna doza adrenalina.

Moj pogled na to zvrst gorskega kolesarjenja se je takrat spremenil in vedno bolj razmišljam, da bi si privoščil eno tovrstno kolo samo za takšne užitke. Večino kolesarskih ur bom še vedno preživel na polno vzmetenem kros kolesu, saj je najboljši kompromis. Hitro navzgor, hitro dol in po ravnini.

Po začetnih dveh urah spoznavanja z novo progo je sledilo še tekmovanje, kjer so sodniki ocenjevali slog vožnje in razne vragolije v zraku – vsaj tistim, ki so si jih privoščili. Jaz si jih nisem.

Ene par nas je bilo namreč na kros kolesih, ki zahtevajo precej več znanja in drznosti. Freeride oz. DH kolo je vendarle veliko bolj udobno in nudi več manevrskega prostora.

Prisotne in prisebne je presenetil 16-letni Luka Borse z Bleda, ki je letel najvišje ter uganjal najbolj drzne trike.

Morda še večje čudo je bil za zaprisežene frirajderje Figaro, ki se je marsičesa lotil kar s kros kolesom. Za mnoge je to misija nemogoče, Figaro pa samo malo pojamra, da bi bilo fajn imeti nekaj z več hoda.

Sledila je podelitev nagrad najboljšim, ki je bila začinjena s špricanjem s penino. Dogodek pa se je nadaljeval z druženjem, kjer so potekale za marsikatero punco dolgočasne debate o kolesih in dobrih turah s še boljšimi spusti.

Bilo je super, upam, da zadevo čim prej ponovimo. Kašarji so nedvomno vnesli nov val svežine v dokaj klavrno slovensko gorsko kolesarsko sceno.

Rožle Bregar je naredil celo kopico vrhunskih fotografij, katere si moraš nujno ogledati na kloc.org. Video sledi v enem izmed naslednjih zapisov.

Poglej si še:

MTB video: Figaro between sun & shadow Video: Istra MTB Tartufi Tour – Parenzana

Objavljeno v 6.11.2007 ob 17:03 in zapisano pod MTB .