Tomotov plac

Kot nad gorskim kolesarstvom navdušen mulc, sem včasih zelo rad na Eurosportu pogledal kakšen prenos enega izmed slovitih maratonov¹. Vedno sem si želel, da bi ga enkrat v celoti pretekel. Ob tej želji na seznamu še ni kljukice. Risati sem jo pričel z današjim polmaratonom na 12. Ljubljanskem maratonu.

Tokrat je kriva Irena. Že nekaj časa nazaj je rekla, da bi šla teči na 10 kilometrov, jaz pa sem si rekel, da bom potem šel na 21 kilometrov.

Zaradi napovedane zabave ob koncu in novem začetku gorsko kolesarske sezone, se na maraton nisva prijavila. Zabava je odpadla, midva pa brez prijavnic. Na srečo se marsikdo v zadnjem trenutku premisli, tako da je meni svojo prijavnico prodal en tekač s Tekaškega Foruma. Zanimivo, v zadnjem trenutku je naprodaj veliko prijavnic. Večinoma zaradi poškodb in hudih bolezni².

Ko sem šel v petek na štartni prostor spremenit ime na prijavnici, po štartno številko, čip in zajetno darilno torbo³, sem videl, da je organizacija vrhunska. Kapo dol organizatorju.

Kakšnih 15 minut pred štartom je napovedovalka naznanila, da je na štartni črti že veliko ljudi in da se naj tja kar počasi odpravimo. Štartna črta je bila malo pred križiščem Šubičeve ceste in Slovenske, pri Kongresnem trgu. Jaz sem štartal pri Drami. Tekačev je bilo ogromno.

Štart je bil tako za tekaško prireditev kar malo nespodoben – peš. Počasi je masa ljudi v ritmu, ki so ga diktirali The Stroj, v celoti pričela teči, zame pa se je pričelo prehitevanje, ki se ni končalo vse do prečkanja Celovške ceste, ko sem prišel med tekače, ki so tekli moj tempo, sam pa sem tudi že malo čutil meča.

Doslej sem se pred kakšnimi desetimi leti udeležil parih gorskih tekov in prek 150 dirk v gorskem kolesarstvu⁴. Tovrstna tekaška prireditev je precej drugačna. Štart je neagresiven, drugače kot pri gorsko kolesarskem krosu, večji pomen ima gola vzdržljivost in manjšega surova moč, ki na kolesu precejkrat pride prav. Tehnika teka pride do izraza pri ekonomičnosti gibanja, medtem ko na gorskem kolesu še kako prav pride spretnost na tehnično zahtevnih spustih. Vse poteka počasneje, svoje pa da množica, kar je ljubljanskemu maratonu dalo poseben čar.

V zadnjih parih mesecih sem tekel samo par krat, v zadnjem mesecu dvakrat po 45 minut natančneje, veliko pa sem bil na kolesu. Za kolo sem bil solidno pripravljen, medtem ko za tek niti približno. Noge sem imel v cilju čisto trde. Ja, tek po ravnini je nekaj drugega, kot poganjanje pedal.

Tam nekje v Kosezah je prav nepoživljajoče zadišalo po gnoju. Maraton v kateri evropski prestolnici še nudi to posebnost? Dvomim, da kateri.⁵ Malo se je ulilo, vendar dež mi ni predstavljal problema. Tako ali tako bi bil čisto moker.

Zanimivo je bilo opazovati ostale tekačice in tekače. Mnogi so tekli tehnično izjemno dovršeno, prav veselje jih je bilo opazovati. Drugi so spet vse okončine z rameni vred razmetavali v vse smeri, samo naprej komajda. Nekateri so bili anoreksično suhi, drugi debeli, večina nekje vmes – hitri pa smo bili vsi enako.

Ob progi je bilo kljub slabemu vremenu ogromno navijačev⁶. Večinoma so glasno navijali, hupali, mahali z zastavo in navijali regle. Neka gospa se je na vso grlo drla »dajmo naši«, kot da bi bili na nogometni tekmi. Očitno je Ljubljana ta konec tedna zadihala z maratonom.

Na 15. kilometru sem v usta stisnil še en Powergel, malo cukra za v finiš, tam nekje okoli 18. pa se je že začelo vleči. Preveč sem že razmišljal, da je še čisto malo do konca. Zadnja dva kilometra, z izjemo zadnjih 200 metrih, sta se resnično vlekla. Mnogi so pričeli pospeševati, v zraku je bila tekmovalnost. Napovedovalčev glas v daljini je dišal po cilju, kar je v žile nabilo prepotrebni adrenalin. Moja skupina je pospešila. Zadnjih 100 metrov je bilo tako nekakšen šprint v počasnem posnetku. Ciljna črta je bila za mano, roko je sleherniku v cilju ponudil župan Jankovič, gledal pa sem predvsem kje je kakšna pijača. Prvi polmaraton je bil za mano.

Med tekom me nikjer ni zabilo ali kaj podobnega, vsaj na način, kot sem to velikokrat doživljal na kolesu ne. V žilah je bilo še dosti energije, glava je bila prisebna, le mišice na obeh nogah so bile čisto trde.Na kolesu nikoli niso tako, tudi po Maratonu Snovik niso bile – pa je bilo tam telesno veliko bolj naporno, bil sem le kot ožeta cunja. Ja, za tekaško dirko je pametno tudi malo tek trenirat. Naslednjič se vrnem tudi s tekaškimi kilometri. Aja, moj čas – 1:35:37 neto⁷ in 1:38:25 bruto⁸. Želja je bila pod uro in pol, vendar za tabo bo treba malo po tekaško utrditi noge.

O maratonu se je blogosfera že kar razpisala. Svoj pogled so objavili: Krtina, Hrkani, Kia Oro, Glasen blog je šel pokazat novi fotoaparat in Klemen ter Insomniac, katerega objavo še čakamo.

O 12. Ljubljanskem maratonu je poročal tudi Sportal:

Sitkovskij: Presenečen in presrečen Zmagi odšli v Ukrajino Polmaraton v znamenju družine Kosovelj

Poglej si še: Video: Istra MTB Tartufi Tour – Parenzana Trije dnevi blata na Istra MTB Tartufi Tour – Parenzana Preživel 2. MTB Maraton Terme Snovik

1. V New Yorku, Bostonu, Londonu, Berlinu, Parizu,…[↩]
2. Me prav zanima koliko se jih je enostavno ustrašilo ali se jim ni ljubilo[↩]
3. Brisača, majica, kuponi z 20-odstotnim popustom v Intersportu, torba,…[↩]
4. 10 let sem resno dirkal v krosu, bil tudi član reprezentance.[↩]
5. Zadeva mi je sicer kar simpatična. Slovenija je pač podeželje z Ljubljano vred.[↩]
6. Vsem hvala.[↩]
7. Od štartne do ciljne črte.[↩]
8. Od štartnega poka do ciljne črte.[↩]

Objavljeno v 28.10.2007 ob 22:27 in zapisano pod Ostali športi .