Med riževimi terasami na Filipinih

16.04.2007 ob 06:25

Živjo!

Z Ireno sva prejšnji ponedeljek znova odšla malo na potep. Oče in brat sta naju zapeljala do letališča Franc Jožef v Muenchnu od koder sva prek Amsterdama poletela v Manilo na Filipinih.

Po prvi noči v Manili Ker sva imela v Amsterdamu na razpolago šest ur, sva šla še malo na sprehod po mestu – hecala sva se, da greva “kurbe zbudit, da ne bodo na šiht zamudile”.

Prostitutk sva bolj malo videla, ker je bilo še zgodaj (med 10 in 12h) na praznični dan. Malce sva se sprehodila med kanali rdeče četrti, šla na trg Dam, kjer se je že vila dolga kolona pred Madame Tussaud. Nekako ista scena, kot pred sedmimi leti, ko sem bil tam nazadnje. Takrat je bilo namreč v bližnjem Rhenenu evropsko prvenstvo v gorskem kolesarstvu, tako da smo šli po dirki z očetom in sotekmovalcem Rokom še malo v Amsterdam.

Jeepney Po 12,5 urnem letu smo zjutraj po lokalnem času končno, res se je vleklo, pristali v Manili. Prvi vtis ni bil tako soparen, kot npr. v Indiji, Indoneziji ali Singapurju, je pa vseeno zelo vroče tukaj. Po nastanitvi v hotelu sva popadala v posteljo in zaspala, tako da je bil zajtrk kar večerja. Napaka. Ponoči nisva mogla zaspati, tako da sva jetlag oz. probleme zaradi časovne razlike pozdravila šele po enem tednu.

Manila Catedhral Manila je se eno gromozansko mesto. Po zadnjem popisu prebivalstva leta 2005 šteje 11 milijonov ljudi, trenutno pa naj bi jih bilo že 14 milijonov. Med 2. svetovno vojno je bila skorajda popolnoma uničena, tako da prav veliko zgodovinskih stavb ni. Po mestu sva se malo sprehajala, obiskala ChinaTown, ki je res hektična četrt, IntraMoures, kjer so edine malce starejše postkolonialne stavbe.

Terase v Banaue Drugi večer sva se z avtobusom odpravila na 9-urno vožnjo do mesta Banaue na severu otoka Luzon, kjer so več kot 2000 let stare riževe terase. Ta večer je v Manili malo rosilo, vmes pa je bila ena ploha. Če ne bi videl, ne bi verjel – ta dežek je povzročil prave poplave v delih Manile. Na cestah je bilo vode ponekod skorajda do kolen, tako da taksist po nekaterih ulicah ni upal peljati. Kanalizacijskega sistema očitno ni oz. ne deluje.

Banaue Tukaj v hribovskem mestecu Banaue med riževimi terasami se je potrdilo tisto, kar sva pred obiskom slišala in prebrala o Filipinih. Izredno prijazni ljudje, nekako na nivoju Gancev v Afriki, in dih jemajoče riževe terase. Predvčerajšnjim sva šla na sprehod med terasami nad mestom, ki so narejene izključno iz blata in so kandidatke za nov seznam sedmih svetovnih čudes – nekako osmo čudo sveta. Glede na to, kar sem doslej videl, bi si to kar zaslužile. Iz najvišje razgledne točke, so terase skorajda povsod kamor seže oko. Vse obdelane, delajo pa še vedno tako, kot so predniki pred 2000 leti, le da se po robu teras vije gorska cesta.

Terase na poti do Batada Irena na poti v Batad Terase na poti do Batada Včeraj sva se s triciklom odpravila do 12 kilometrov oddaljenega križišča, odkoder sva se peš odpravila do 1,5h hitre hoje oddaljene vasi Batad, kamor se z avtom ne da priti. Kot Machu Picchu (izg. Maču Pikču) sem si mislil, ko se mi je prvic utrnil pogled na ta ogromni amfiteater riževih teras. Občutek je bil namreč podoben, riževe terase v Batadu, na sredini katerih je vasica, so namreč nekaj tako izjemnega, kot je Machu Picchu, le da Batad se ni niti približno tako turističen kot Machu Picchu, kamor se debeli belčki vozijo kar v avtobusih.

Prvi pogled na Batad Nekaj časa sva ga občudovala z obrobja naravnega amfiteatra, nato pa sva se po strmih stopnicah med terasami spustila do vasice in naredila en krog po terasah. Nobenega hrupa, pristni ljudje, katerim turisti zaenkrat še ne pomenimo določene vsote zelencev, zeleno povsod naokoli in umirjenost na kvadrat – z eno besedo, Batad.

Batad Irena med riževimi terasami V tej vasici so tudi nazadnje videli pogrešano Američanko, ki je bila sicer učiteljica tukaj na Filipinih, in jo že nekaj dni intenzivno iščejo. Po vsej verjetnosti ji je spodrsnilo in je padla v kakšno globel. Ker je bila sama, nihče ne ve v katero. Iščejo jo s helikopterjem, vendar s helikopterja se ne vidi v zaraščene globeli, tako da jo po vseh verjetnosti ne bodo našli, bi morali kar “ročno prečesati” vsak kvadratni meter tukaj naokoli. Druga malo verjetna možnost je pa ta, da so jo ugrabili lokalni uporniki, kar se je leta 1990 že zgodilo.

Batad Batad Ko sva se nagledala teras, sva jo mahnila nazaj do prej omenjenega križišča in s triciklom nazaj proti Banaue. Zadnja noč je bila prva, ko sva jo na polno prespala.

Batad Batad Kot že rečeno, so ljudje tukaj zelo, zelo prijazni, ustrežljivi in nasmejani. So pa tudi (pre)navdušeni nad karaokami, tako da namesto, da bi med večerjo poslušali original verzijo Yesterday od Beatlesov, poslušamo eno zarjavelo varianto iz ust nadebudnega lokalca. Najbolj smesno je, ko zapojejo Livin’ La Vida Loca od Rickya Martina.

Zadnjič je prišel v restavracijo en motorist z usnjeno Harley Davidson jakno. Majhen, nabit, a po izrazu na obrazu sodeč prijazen poba, vendar po mojem je hotel dajati vtis težkega motorista, ki samo čaka kdaj bo enemu pirovsko kruglo na glavi razbil. Poba je tako pristopil k enemu turistu in ga pobavil v sosednje mesto. Začuden nahrbtnikar je seveda vprašal, zakaj, kako in kam natančneje. Na presenečenje vseh prisotnih ga je povabil na karaoke, saj je zbiral klapo, s katero bi potem s petjem na karaokah frajaril pred puncami.

Džipni v Banaue Karaoke oz. videoke so povsod, prav tako pa tudi otroci, pravi živžav. Kot v marsikateri deželi t.i. tretjega sveta imajo Filipinci izredno visoko rodnost. Od lokalca sva izvedela, da imajo ženske tukaj v povprečju nekako osem otrok, on je imel 12 bratov in sester. V družini, ki ima hotel, v katerem bivava, je 14 otrok. Verodostojnejšega vira informacij glede rodnosti na Filipinih, še nisem poiskal, tako da to ne gre jemati za dejstvo, je pa sigurno zelo visoka.

Danes popoldne se odpravljava z avtobusom nazaj v Manilo, od kjer imava zjutraj let na otok Palawan, ki je menda po favni in flori bolj podoben severnemu delu malezijsko-indonezijskega otoka Borneo, kot pa Filipinom. Tam bova malo trekala, se s čolnom vozila po podzemni reki, raziskovala rajske otoke arhipelaga Bacuit,….

Do naslednjič, lep pozdrav domov,

Irena&Tomo

Terase na poti do Batada Kolo, reklama, cigareti

  • Share/Bookmark
 

12 komentarjev na “Med riževimi terasami na Filipinih”

  1. kookie pravi:

    Pismo. Jz pa tuhtam, kam si zginu v zadnjih dneh, da gremo na ‘enga’. Si pa kr nazaj v Azijo skoču :lol: Fajn se mejta pa paz, da se ne boš s kakšno Mož-Ženo zapletu :D LP,T

  2. Pi.Roman Pi.Roman pravi:

    Hej! Sploh se nismo prav poslovili. Srečno, pa fejst uživajta, še za nas malo :D

  3. irena irena pravi:

    uf, spet imata zanimivo napisane zanimive dogodivščine :) čakam fotke! ;)

  4. Orvol pravi:

    Hm….
    Spet si nekam skoču, pohvalno!! Lepo se mejta, zdej na šihtu tole skoz spremljam tko da boš verjetno še kšn pšost dobu od mene. Pol bi se pa na slike povabu. Btw kdaj prideta domov?

    LP

  5. pet-in-g-seks pet-in-g-seks pravi:

    dobro je, živa in zdrava … srečno še naprej!! ps. big brother (slovenski in filipinski) sta zamenjala po enega člana. ne se čudit torej, če bosta videla na tv-ju kakšno slovensko deklino …
    ps. jaz tudi pogrešam fotke.

  6. tomo pravi:

    Ja, internet je tukaj precej pocasen, tako da fotke pridejo, ko prideva tudi midva.

    Orvol, domov prideva 9.5. zgodaj zjutraj enkrat. Pol bi se pa res lahko ze koncno videli, menda Pishek na pivo vabi.:)

    Zdele ravno cekirava koliko stanejo letalske karte, ker bo treba se parkrat leteti. Sicer pa sva danes pristala na Palawanu – malo nad otokom Borneo.

  7. kookie pravi:

    Ja gremo ane! Ti samo sporoč, kdaj se bosta aklimatizirala. Lovro bo pa pol polet en piknik naredu, upam, da bom še znal do njega prit :lol:

  8. lUkC pravi:

    uauu, veselim se z vama:) srecno

  9. chef chef pravi:

    Z internbetom je pa v tistih krajih očitno res bolj slabo :D

    Srečno in veliko užitkov!

  10. Anomalia pravi:

    Прикольно!!!! Lucky u re!!!!=)

  11. Žiga pravi:

    Jest bi pa samo pohvalu fotke, res so fenomenalne.

  12. Matjaž pravi:

    Ej, že nekaj časa fantaziram o Filipinih, zdaj si me pa dokončno prepričal. Bom šel….

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !