Zadnji dnevi AIESEC prakse v Rusiji

5.01.2007 ob 20:10

Končalo se je tako kot se je začelo, naporno. Začetek konca je bil z Juditino (Madžarka) poslovilno zabavo, ki se je nadaljeval z Božičem, mojo poslovilno, večerjo s sostanovalcema in novoletno žurko s sodelavci v banji.

Juditina poslovilna

Pa lepo počasi. Judit je bila v Peterburgu od marca in primerno temu težko se je od severne prostolnice in prijateljev težko poslovila, s solzami v očeh. Že nekaj dni prej je napovedovala, da bodo na zabavi karaoke.

Na srečo, karaoke mi osebno niso zabavne, jih ni bilo, vendar se mi zdi, da nisem bil edini, kateremu se ideja ni zdela tako dobra. Ljudje so tako prišli na zabavo v pričakovanju nečesa, mislili smo, da se moramo nekako zabavati, kar hitro izpade kot nekakšna prisiljena zabava. Veliko bolje je, če folk pride samo na pijačo, ne pričakuje ničesar posebnega, tako da se potem dobra zabava razvije sama od sebe.

No, tako je bilo z Juditino poslovilno, malo prisiljena scena. Sicer se je pa znova malo jedlo, veliko čvekalo in veliko pilo.

Na avtoštop do stanovanja

Sam sem se predčasno poslovil, z menoj je odšel zdolgočaseni Bankole. Do stanovanja sva se peš odpravila prek ogromnega parka Udelnaya in nekje zgrešila, tako da sva se znašla v eni neznani soseski. Kaj sedaj? Ja, nič, štopanje. Takoj je ustavila ena Lada Samara in za 100 rubljev sva se pripeljala do kioska s hot dogom v neposredni bližini stanovanja. Voznik je bil res živčen, tudi ni vedel točno kje je najino stanovanje, vse mu je bilo treba podrobno razložiti.

Najbrž je malo več zaračunal, tako da se je bal, da ne bova plačala, pa še črnec je bil v avtu – groza za marsikatere ksenofobe. Ko sem izstopil iz avta, je ves napet opozoril na tistih sto rubljev.

Božič

Praznovanje Božiča je bilo čudno, ker gor ni tega božičnega vzdušja, tudi stojnic po mestu nimajo kaj veliko. Res je, da je pravoslavni Božič 7. januarja, vendar Novo leto, ki ga dandanes praznujejo na isti dan kot ostali svet, je bil pred vrati.

En oder za koncerte je bil postavljen na Dvortsovaji ploščadi pred Ermitažem in nekaj stojnic pred Ruskim muzejem v neposredni bližini Nevskega prospekta, to je bilo pa več ali manj vse. Tudi dva dni pred Novim letom ni bilo nič drugače. Najbrž tam gor ti prazniki še niso tako velik posel. Božič pa menda praznujejo različno od družine do družine. Pri ljudeh s katerimi sem govoril o tem ga ne praznujejo. Zatrjevali so, da ga praznujejo redki Rusi.

Nekateri praktikantje so to praznično norijo res pogrešali, nekaj smo se trudili, vendar doma pričarati nam ni niti približno uspelo. Tako je to, daleč stran od najbližjih.

Poslovilna

Poslovilno zabavo, bolj »poslovilno pijačo« sem imel v torek pred Silvestrovim. Pričakoval nisem nič posebnega, še posebej, ker je bil delovni dan in izpitno obdobje. Z Dašo sva po službi nakupila nekaj jedače in pijače ter pripravila nakupljeno za pričakovane obiske. Počasi so pričeli kapljati in na moje presenečenje se jih je nakapljalo okoli dvajset. Razvilo se je prijetno vzdušje.

Nazdravljanje z zdravicami, zahvala vsem, ki so mi pomagali, kramljanje in malo jedače. Za darilo so mi kupili šparovec s katerim naj bi varčeval za povratek v »Pitera« in matrjoško.

Gruzinka

Spoznal sem punco, Gruzinko, ki se je po mojem vztrajnem spraševanju malo razgovorila o problemih tujcev v Rusiji in o problemih v njeni domovini. V Sankt Peterburgu ima probleme že pri nakupu karte za podzemno železnico. Njen priimek je Cikajleva in menda »pravi Rusi«, takoj vedo, da ni Rusinja, da je Gruzinka iz nekdanje sovjetske republike s prozahodnim, proameriškim voditeljem, ki se noče bratiti z Moskvo. Probleme ima z nenadnimi, sicer rahlimi, podražitvami kart (vozovnic) za podzemno železnico, neprijetnimi in neokusnimi pripombami ter v šoli, kjer so ustni izpiti zanjo težji.

Indijec Pierre

Pojavil se je tudi Indijec Pierre (ni napaka), ki je tako kot jaz končal s prakso, vendar je bil že na poti domov iz Omska, prek Sankt Peterburga in Moskve do New Delhija. Iz Omska do Pitera je z vlakom potreboval 52 ur. Ker sva bila z Ireno pred mojim odhodom v Rusijo devet tednov v Indiji, sem imel občutek kot da bi nek bolj domač obraz srečal. Fant je bil dva meseca in pol v Omsku, kjer je učil angleščino. Bil je pa tipičen Indijec s konstantnim nasmeškom na ustih medtem ko je govoril. Morda malce preveč omikan za povprečneža na tej azijski podcelini. Vse je postalo jasno potem, ko me je slišal nekaj govoriti o Pahargandžu, ki je ulica za nahrbtnikarje v New Delhiju. »I never go there, too dangerous,« je dejal. Tam res včasih malo poka. Doma je iz bogataškega dela mesta. Tudi prepotoval je za svoja leta preveč za kakšnega Indijca iz srednjega sloja. Pokazal sem tudi fotografije iz Indije in seveda, največ občudovanja, presenetljivo, pri eni punci zgražanje, so požele fotografije s kipci v seksualnih pozah iz Kamasutre . Kamasutrine templje najdete v mestu Khajuraho (izg. Kadžurao) v Indiji.

Novoletna zabava v Banji

S sodelavci smo imeli novoletno zabavo v Banji. Banja je nekakšno mini stanovanje s savno, ki je na moč podobna finski, bazenčkom, ležalniki in mizo za jedačo ter pijačo – tako je v mestih. V originalni različici je to savna v ruski vikend hišici, dači, kjer se rusi savnajo, nato pa oddrvijo na sneg ali pa celo do prve v led izdolbene luknje v katero skočijo in se namakajo v ledeno mrzli vodi. Menda je prav prijeten občutek.

Začeli smo, seveda, z vodko. Vsak je moral povedati nekaj zdravic, nato so ostali rekli »Ljublju«, kar pomeni rad imam, vendar v tem primeru bolj »tako je«, »upam, da bo tako« itd. V nadaljevanju je sledilo savnanje, nekateri so se vmes mlatili z brezovimi vejami, da je bilo ja še huje in vmesno tuširanje z mrzlo vodo ali pa kopanje v bazenčku.

Sledilo je nekaj hrane za v želodce, vodka in znova savnanje. Zadeva se je do konca nekajkrat ponovila. V redu, le glasbeni izbor ni bil po mojem okusu, ne vem, razna trance, drum’n'base in sorodna glasba se me ne prime. V tem »mini stanovanju« je bila tudi nekakšna majhna sobica s posteljo, menda za sproščanje. Na mizi pa katalog z damami za spremstvo, kjer so bile njihove podrobne fotografije in kontaktne informacije. Zanimivo, v vsakem primeru, soba je za sproščanje.

Let domov

Naslednji dan, v petek, en teden nazaj sem imel let nazaj na Brnik s postankom v Pragi. Na letališče sem prispel dve uri pred odhodom. Pred vhodom je bila dolga vrsta. Bil je namreč zadnji dan v lanskem letu, ko so mnoge letalske družbe imele let iz Sankt Peterburga. Rusi so ga v vrsti že pili. Po vseh varnostnih procedurah sem odhitel do menjalnice. »Evrov nimamo,« je rekla ženska za pultom – kako tipično. Nekje je vsaj dolarje napraskala. Hitro do šalterja letalske družbe, da sem oddal prtljago. Bal sem se, da imam precej preveč. Res, 33 kilogramov, med čakanjem na odgovor ženske za pultom sem se že poslovil od zamenjanih dolarjev. Na moje presenečenje ni imela pripomb, bilo je za 10 kilogramov preveč, in mi prijazno zaželela prijeten let. Super. Nasprotno od ženske na Brniku, ki se ni dala, čeprav sem imel samo tri kilograme preveč. »Dajte v osebno prtljago, pa bo v redu,« je svetovala. Kljub prigovarjanju, da bo skupna teže moje prtljage s tem ostala ista, se ni dala.

Rusi so ga naprej pili med čakanjem na let, pili so ga tudi na letalu do Prage – pač zabava. Z dvema sem sedel in s težkim jezikom, ki se je zapletel, sta razglabljala o tem kje je bolje živeti, v Moskvi ali v Peterburgu. Prav smešno, nasekana fina dama z iPodom, krznenim plaščem, napacana po obrazu in novo frizuro – no, prav nič fino ni izpadla. Pili so konjak, vodka tam ni za nobel ljudi. Dva modela sta se iz enega konca letala na drugi drla: »Tovariš Mihajlovič.« Ne vem zakaj je bilo to tako smešno.

Kako je bilo?

Mnogi me sprašujejo kako je bilo v Rusiji. Enoznačnega odgovora ni. Občutki so zelo mešani. Začetek je bil s slovesom od Irene izjemno težek, isto je bilo s prvim mesecem tam, saj me je nenavajenega na velika mesta »Piter« zelo hitro utrudil. Decembra je bilo glede tega že lažje, smo pač takšne živali, da se hitro vsega navadimo. Peterburg ima majhen in šibek srednji sloj. Na cestah so bodisi izredno dragi, dobri in novi avtomobili, bodisi stare lade in iz Nemčije uvoženi stari avtomobili srednjega razreda. Ljudje so na ulici in podzemni mrki, neprijazni, grebatorski, melanholični, vendar, ko jih spoznaš so zelo prijazni in gostoljubni. Tako je sicer po mojih izkušnjah povsod. Z Rusi imam same pozitivne izkušnje, kjub temu, da naj bi bili zelo ksenofobični, sovražni do tujcev in vsega neznanega. Kot Slovenec se nad rusko ksenofobijo glede na dogodke zadnjih dveh mesecev v Sloveniji nimam kaj pritoževati kaj šele, da bi na to gledal zviška, češ, kakšni ste.

Ves čas sem bil zelo zaposlen z delom, žuri in ostalim druženjem. Kljub natrpanemu urniku pa je bilo včasih dolgčas, dolgčas na način, ko si obdan z množico ljudi raje bi bil pa samo z eno drago osebo. Nekateri pravijo, da si lahko najbolj osamljen v množici ljudi, najmanj pa nekje na prisojnem pobočju naših Karavank. Čudno, vendar vem kaj s tem mislijo.

Rusinje

Ženske so zelo postavne, lepe in v povrečju s slabim okusom za oblačenje, če ga pa že ima se pa ne zna obnašati. Seveda so izjeme. Ženska v visokih petkah, ki hodi kot v ribiških škornjih ni nič nenavadnega. Isto je s primerki v mini krilu, ki nato na podzemno sedi kot moški – nima prekrižanih nog.

Veliko bolj se »rihtajo« kot Slovenke, zaradi česar so mi Slovenke veliko bolj simpatične, poleg tega, da se več smejejo.

Čez Slovenke jih ni. Pogost prizor na ulici je ko možakar ženski v visokih petkah čevlje zavezuje, ko ji v muzeju plašč nosi itd. Tekma Rusinj za moške je res neizprosna, vendar hlače pa nosijo one. Število žensk v primerjavi z moškimi je tukaj namreč višje kot drugod po svetu. Morda se zato tako izzivalno oblačijo, urejajo, pudrajo itd.

Cene in plače

Plače se marsikje, tudi v šolah, izplačujejo v gotovini, na roko. Dobra začetna plača z univerzitetno izobrazbo je 400 ameriških dolarjev. Večina učiteljev v osnovni šoli zasluži med 200 in 300 dolarji. Zaradi nizkih plač imajo mnogi še popoldansko oz. večerno službo.

Rusija nikakor ni samo vodka in poceni ženske, kot si mnogi to velikanko predstavljajo. Tudi samo sivina ni, je pa res, da potrebuje več časa, da sleherniku priraste k srcu iz katerega ne odide kar tako.

Kako je biti končno doma?

Mirno. Prva asociacija je bila mir. V Sloveniji je vse bolj umirjeno, če primerjamo npr. ulično vzdušje v Sankt Peterburgu in v Ljubljani. V Ljubljani je slišati smeh, tam je to res redko. Čisto je, lepi pogledi na gore, red je, ni toliko svetlobnega onesnaževanja, hrana je okusnejša, v gostiščih dobiš neprimerno več za manj denarja, …. še bi lahko našteval. Živimo v raju v primerjavi z 99-odstotki držav našega planeta, žalostno, da se podoben delež Slovencev tega ne zaveda.

 

 

 

 

P.S.

Srečn’ga pa zdrav’ga vsem blogerjem in bralcem blogov. Čimveč kvalitetnih prispevkov in čim manj tekmovanj v številu objav ter primitivnega kreganja.

  • Share/Bookmark
 

7 komentarjev na “Zadnji dnevi AIESEC prakse v Rusiji”

  1. ninamalina ninamalina pravi:

    dobrodošel doma! :)

  2. Jane pravi:

    Tomo, pojma nimam, kdo si ti, ampak tvoje prispevke o Rusiji sm pa skoz brala, madona, tko zanimivi so bli! :)

  3. tomo pravi:

    Mnenje tistih, ki nimajo pojma kdo sem, je nadvse dobrodošlo. Če je pozitivno, toliko bolje.

  4. Tomotov plac » Blog Arhiv » Umazana meglica nad Ljubljansko kotlino pravi:

    [...] « Zadnji dnevi AIESEC prakse v Rusiji [...]

  5. nordstar nordstar pravi:

    Tudi jaz sem te kar redno spremljal in tvoje pisanje mi je bilo všeč. Tudi slikovno si dobro predstavil okolje in družbo. Kaj boš pa zdaj?

  6. tomo pravi:

    Dobro vprašanje. Diplomiral bom.

    Hvala za pohvale.

  7. martin martin pravi:

    Presenetil si me s temi slikami. Še bolj je zanimivo tisto o neprekrižanih nogah.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !