Povprečen dan AIESEC prakse v Rusiji

27.12.2006 ob 11:00

Začne se s škripanjem zrukanega parketa po sobi in ostalem stanovanju. Najin novi sostanovalec iz Nigerije je namreč pretirano redoljuben, tako da mi gre kar se tega tiče rahlo na jetra. Vsako jutro prične s postiljanjem postelje in likanjem obleke za na delo. Saj je car, da mu to uspeva, vendar naj to počne npr. v kuhinji, da me ne bo motil med zadnjo uro spanja, ki to ni več. Vmes enkrat zaslišim »Bye« neprespane Anne, ki se tako kot jaz zbuja tik pred zdajci. Nadalje se presenetljivo dobro sliši Bankijevo umivanje zob v kopalnico, en debel zid stran od sobe. Skoraj kot da bi poslušal kakšno kosilnico za živo mejo. Neverjetno. Preden dokončno odpeketa mora še vse pospraviti nazaj v svoj kovček pri čemer nonstop škripa parket in se izdatno naparfumirati. Grem stavit, da mora vsak teden nabaviti nov deodorant. Ja, to je Nigerijec iz ultra konzervativne baptistične družine, katere člani so visoko v skorumpirani vladi.

Nekako ob 9.30 skočim v kuhinjo, muesli zalijem z mlekom in hitro pod tuš. Vržem gor prve cunje, ki mi pridejo pod roko, zmečem vase zmehčane muesli, gor vržem slušalke (ja, to je postala moja navada tukaj, čas na podzemni z muziko na ušesih pač mineva hitreje) in z zamudo odhitim na podzemno.

Tudi če je kakšen prostor za sedet na podzemni, se ne vsedem, ker prej ali slej te za rokav pocuka kakšna babuška in zahteva svojo pravico, to je, pravica do sedenja. Z babuškami pa tukaj ni heca, preveč so agresivne in preveliko moralno podporo ostalih potnikov imajo. V stoječem položaju smo si potniki zaradi drena fizično vedno zelo blizu s s katerim od sopotnikov. Če je sreča, je to kakšno sramežljivo in lepo dekle na kateri lahko po očesnem stiku opazuješ vse odtenke rdeče barve na licih, če je smola, je to kakšen smrdeč pijanec, ki po popivanju še vedno išče pot domov. Glede na obilico lepih deklet in ogromno pijancev tukaj, je verjetnost obeh dogodkov nekako enaka, vsota pa nikakor ni gotov dogodek. Po štirih postajah metropolitena in dveh vlakih pridem na Čekalovskojo stancijo od koder me čaka 10 minut hoje do pisarne oz. pajzlna.

Zakaj pajzelj? SSKJ pravi:

pajzelj -na in -zlja [z*l] m (a) nižje

pog. zakoten, zanemarjen gostinski

lokal: v tem pajzeljnu imajo dobro

kapljico // majhen, neprimeren prostor:

za ta pajzelj preveč plačuješ

To, plus dnevna svetlova, kolikor jo sploh je, nas tukaj ne doseže.

V pajzlnu najprej obvezen stisk rok vsem že na delu navzočim sodelavcem. Ja, tukaj se rokujemo vsakič, ko pride posameznik na delo. Čudna navada, vendar sem se že navadil.

Ven iz torbe dam enostvar, ki zelo hitro operira z ničlami in enicami, napeljem kablovje in takoj obvezno branje mailev, klepet z mojo punco Ireno (spletne kamere so zakon; to ni tista Irena, ki je blogerska zvezda na blogosu) in kakšno šefovo sporočilo glede dela. Ponavadi o kakšni zadevi, ki bi morala biti končana že pred dvema tednoma. Nedokončana ni po moji krivdi, v bistvu jo potrebujem, da lahko nadaljujem z delom. Čas do odločitve je tukaj zelo dolg. Sedaj mi je jasno kako jim že dve leti (ne)uspeva razvoj enega programa. Od vsega začetka pa je pri tem projektom samo eden od trenutno zaposlenih. Potem cel delavnik od 11h do 18h ponavadi delam kakšno analizo, kar pomeni ogromno surfanja po spletu in to ne po kakšnih dovršenih ter zanimivih straneh. Vmes je kakšen sestanek na katerem se na dolgo in široko govori o kakšni zadevi. V dveh urah se zmenimo kakšno stvar za katero bi se lahko domenili v maksimalno pol ure. Fantje hočejo vaditi angleščino, vendar je težko malo bolj komplicirane ideje razložiti z angleškimi besedami kot so special, big, not big, very big, very special,…. Lažje bi bilo meni in njim, če bi govorili po rusko, ok, ne ravno kakšnega slenga ali pa narečja.

Šef na sestankih vedno uporablja rusko-angleški (in obratno) slovar na računalniku. Trudi se z angleščino, potem pa, če kaj ne zna po angleško, se pa usuje plaz ruskih besed. Brez da bi jaz kaj pojamral, za določene besede smatra, da jih ne poznam. Npr. ruska beseda »udobnij«, vsi vemo kaj pomeni. Hitro mu povem prevod v angleščino, več variant, on se pa ne da in brska po slovarju, da na koncu pove najbolj neprimeren prevod besede »udobnij«, ki ne paše v kontekst. Vse v redu, samo kaj, ko to traja minuto, ponavlja se skozi cel sestanek, pa še pozabimo o čem natančno smo pred tem rudarjenjem za novo besedo govorili. Zelo nadležno.

Tudi sicer je glede na to, da so programersko podjetje, njihovo neznanje angleščine precejšen problem. Ja, celo pri programerjih. Veliko več informacij na spletu je v angleščini kot v ruščini, tako da je angleščina »nujno zlo« za vse, ki so na kakršenkoli način vpleteni v informatiko. Res, za Slovence isto velja tudi za vse ostale stroke.

En program, ki ga bomo pričeli tržiti je podoben Googlovi Picasi s tem, da ima nekaj manj funkcij. Katastrofa je v tem, da se Googlu ni treba na veliko zafrkavati s trženjem Picase, kolegi tukaj se namreč bodo morali. Druga stvar je pa ta, da je Picasa zastonj, za ta njihov program (namenoma ga ne imenujem) pa nameravajo računat deset evrov. Ajajaj, in to naj bi bil komplementarni program drugemu izdelku za izdelavo Flash prezentacij. No, ta program je pa že druga, še bizarnejša, zgodba. Seveda te probleme je treba razložiti na prijazen način z besedami kot so special, big, not big, very big, very special,….

Če je šef v pisarni, se delo ponavadi zavleče tja do pol sedmih – sam ponavadi kljub temu kar grem, če nimam več kaj za delati ali pa sem utrujen. Ostali so pa raje »ritne svečke« in oddidejo skupaj s šefom. Pravi sotrudniki. Će ga ni, nehamo že nekje med peto in pol šesto uro. Ja, tako je to.

Znova se ponovi jutranja štorija na podzemni in po eni uri sem na »domači« postaji metropolitena. Vedno grem mimo kioska z odličnim hot dogom, ki ni tak kot recimo pri Nobel burek na Miklošičevi v Ljubljani – dober je. Ponavadi me premami, privoščim si ga, vmes pa poklepetava z že omenjenim Tadžikistancem – faca, svetovna. Nazadnje me je vprašal kateri religiji pripadam. »Hmm, kateri že,….« sem iskal odgovor, ko me je prekinil in začel z razlago kako po njegovem mnenju vsi prihajamo iz istega semena ter da ni važno ali si musliman, kristjan, žid, ateist, gnostik,… karkoli, magari tutti-fruti, važno je, da si dober po srcu, je zaključil zgovoren možakar iz severa Tadžikistana. Pa še kako ima prav.

Vmes na poti do moje kvartire zmažem odličen, masten, hot dog z dvema hrenovkama. V stanovanju se vržem na posteljo in odspim kakšno kitico. To veliko mesto je res naporno, sploh pa to gužvanje na podzemni, ki vsak dan ukrade vsaj dve uri dragocenega časa. Morda tudi zaradi veliko teme in malo dnevne svetlobe. Pomanjkanje slednje utruja.

Če ni že kdo pred mojim prihodom v stanovanje, pa kasneje udarimo kakšno debato, zadnje čase predvsem o Afriki. Zakaj? Banki doživlja precej hud kulturni šok (depresija, zgroženost nad poljubljanjem Rusov in ostalih Evropejcev v javnosti, »mraz«,…) in se še posebej rad spominja domovine. Načina za rešitev problemov povezanih z aidsom in lakoto na črni celini še nismo našli. Te debate se ponavadi zavlečejo, še posebno, če se nam pridružita Nick in Louise s kakšno steklenico poceni vina iz sosednjega »magazina« oz. trgovine.

Ura je ena zjutraj – spat je treba.

  • Share/Bookmark
 

11 komentarjev na “Povprečen dan AIESEC prakse v Rusiji”

  1. irena irena pravi:

    Kako pa spravijo dve hrenovki v en hotdog? :)

    mimogrede, a se rusi pri rokovanju (z ženskami ali ženske med sabo) poljubljajo na lica?

  2. tomo pravi:

    Hrenovke, solata in omaka niso v štruci, ampak v zaviti, tanki, lepinji.

    Tako je, po rokovanju (velikokrat niti to ne) se žensko enkrat poljubi na lice.

  3. Maja pravi:

    Zivjo!! Redno prebiram tvoje bloge iz Rusije. Res so fajn Sem bil tud sam parkrat v Rusiji. In ravno s St.Petersburgu se preživela najvec casa, kajti fant je živel tam. In je prav fajn podoživljati mesto s tvojim blogi. V katerem koncu SPb pa živiš? Lepo preživi zadnje dni! Ti kar malo zavidam. ;)

  4. tomo pravi:

    @Maja: Živim skorajda na koncu modre linije metropolitena, pet minut hoda stran od postaje Udelnaya. Enako tudi tebi, za zavidat pa ni veliko, še posebej v tem letnem času ne.

  5. Maja pravi:

    A res al kaj? :) Pol sva pa oba na istem koncu SPb. Fant je živel (oz. še živi) na Primorsky Prospekt. Tako, da sem tudi uporabljala modro linijo do postaje Chernaya Recha, pol pa še par postaj z busom. Nisem bila nikoli tam pozmi. Vedo sem bila gor od nekje koncu junija, ko se bilo konec faxa pa do konca septembra. Takrat je skoraj en mesec dosti bolj sveto kakor tukaj v Sloveniji. Bele noči so res nekaj posebnega. Pozdravi SPb v mojem imenu in uživaj!

    Lp

  6. tomo pravi:

    Ja, vem – sem nepravi čas tukaj. Bele noči v tem koncu sveta zaenkrat bolj poznam po koktajlih kot pa po dolgem dnevu. Sem jih pa doživel v Are-ju na Švedskem, res zanimiva scena.

    Ko pride pojezd, do Čjornaje rečke si že oddahnem, saj je na poti do Udelnaje samo še Pionerskaya metro postaja. “Pitera” sem pa že pozdravil!

  7. Maja pravi:

    Sej zima ma tud verjetno svoje čare. Čeprav tudi v Rusiji letos ni tiste “taprave” zime. Me pa zanima če si imel priložnost voziti avto. To je res ena svojevrstna izkušnja. :) Če maš namen obiskat še kako restavracijo pred odhodom domov ti priporočam restavracijo VALHALL. Se pa nahaja na nasproti stani Nevenskega Prospekta od katedrale Kazan. :)

  8. tomo pravi:

    Ko sem prišel sem 27. oktobra, je bilo zasneženo. Sneg je kmalu pobralo, tako da je bilo do tega tedna zelo turobno – megla, dež, sivina,… Danes je zjutraj prvič snežilo, morda se bo kaj snega celo obdržalo.

    Avta tukaj nisem vozil. Me pa zanima zakaj bi bila to tukaj svojevrstna izkušnja?

    Khm, verjamem, da je dobra. Prav na Nevsky prospekt smo hodili samo v en “Kofe Hauz”, restavracije so pa vse uiber drage v tem koncu, sploh ta mora biti, saj je območje med Kazanskayo katedralo in Dvortsovayo ploščad čisti center mesta – vse je bolj za turiste. Smo pač še študentje na študentski praksi. Naša priljubljena lokacija je ZOOM caffe med Sennayo ploščad in kanal Griboyedov in Sudak v neposredni bližini Černiševskaye metro postaje.

  9. jAKA pravi:

    Tomo, sklepam, da šef ne bere tvojih blogov. :D Sicer pa naj ti tekne še zadnjih nekaj hot dogov, jutri se boš pa basal z res užitno hrano. ;)

  10. Maja pravi:

    Glede vožnje – posebaj zaradi tega, ker se mi zdi da tam vlada pravi kaos. Ljudje vozijo čisto brezobrazno, pa tudi na pravila se ne ozirajo preveč. Že samo prečkanje ceste se mi je vedno zdela prava umetnost (na mestih, kjer je samo zebra in ni semaforjev), vožnja pa še toliko bolj.

  11. tomo pravi:

    Potem pa moraš enkrat kam bolj v južne kraje. Grčija, Turčija za začetek, potem pa kakšna Indija.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !