“Welcome party” v Sankt Peterburgu

17.11.2006 ob 10:48

Včeraj mi je na MSN prijatelj, tisti, ki res raztura v biljardu, rekel:«Tomo, kdaj boš spet kaj na blogu objavil?« »Jutri, obljubim,« sem mu odgovoril. Res, čas bi že bil.

Največji dogodek preteklega tedna je bila žurka v najinem stanovanju. V bistvu je bil »Welcome party« zame in za Louise, Londončanka, ki je prišla prejšnji četrtek. Prejšnji teden me je poklicala Lena in me vprašala, če lahko v najinem stanovanju, v moji ogromni sobi, organizirajo ta dolgo pričakovani »Welcome party«. Seveda, zakaj ne. Ostali tuji praktikantje so me opozarjali naj ne pričakujem preveč, ponavadi pride ene pet ljudi, spije se eno pivo, malo poklepeta in po dveh urah je zabave konec. Bilo je malo drugače. Ne vem koliko točno, vendar prišlo jih je vsaj 30. Pilo se ni samo pivo, ampak vse od čaja, vodke, likerjev, cocktailov, vina do piva. Ni se samo klepetalo, veliko se jih je šlo neke pijanske igrice. Zaradi z ljudmi nabasanega stanovanja se je našel nek »možganček«, ki je odprl okna, tako da se je vsaj dihati dalo. Dogajalo se je marsikaj, jaz sem pa spoznal precej novih ljudi med katerimi sem spoznal dve zanimivi osebi. Prva je Rusinja, ki podiplomsko študira v Parizu. Pozabil sem njeno ime, glede na to, da je tukaj vsaka druga bodisi Katja bodisi Tanja, jo bom poimenoval Katja. Drugi je Miša, sin Bolivijca in Rusinje, iz Potosija v Boliviji.

Nori Balkan

»I love Balcan so very much,« je dejala, ko sem ji povedal, da sem iz Slovenije, ne iz Slovaške, ampak iz Slovenije, ki je bila nekoč davnega leta XXXX ena izmed republik Jugoslavije. Prvič sem slišal takšno izjavo iz ust osebe, ki ni bila s področja Jugoslavije. Ponavadi je Balkan termin z bolj negativnim prizvokom kot s pozitivnim. Kmalu je pojasnila zakaj. Ker so žuri v Beogradu in Zagrebu res nori, utrgani, je dejala. Njen oče je precej posloval s podjetji v nekdanji Jugoslaviji, velikokrat pa so šli tudi na počitnice na Hrvaško. Katja je s tega konca spoznala precej prijateljev, tako da je sedaj precejkrat v tem delu Evrope. Meni, da na Balkanu res znamo žurat, veliko bolj kot Rusi. V Parizu študira nekaj v povezavi z mednarodnimi odnosi. Vprašal sem jo kakšni se ji zdijo Francozi in ni bila kaj preveč navdušena, saj se s tujci ne družijo, imajo se za nekaj več, tako da se ona druži predvsem z ostalimi tujci. Podobna zgodba kot jo je povedala Irenina sošolka, ki je študirala v Bordeauxu. V primerjavi z rusko mladino (med 18 in 26 let) se ji zdijo Francozi in ostali Evropejci iz razvitejših držav veliko bolj sproščeni, meni, da si po študiju veliko več časa vzamemo za spoznavanje okolice in sebe. Več jih nadaljuje s študijem, več jih potuje, gre za nekaj let delat v tujino itd. Rusom se pa gre, da čimprej doštudirajo in čimprej začnejo s svojo kariero in nabiranjem denarja. Mislim, da bi bilo za Ruse vse našteto malce težje kot je za Francoza naše starosti.

Fant iz Potosija z ruskimi koreninami

Miša (gre za tipa) sem spoznal že na enem sestanku AIESEC-a v centru mesta. Potem ko sem končal je rekel:« I love Slovenija, it’s a really beautiful country.« Spet en sline sem si mislil sam pri sebi in ker se mi je mudilo naprej sem zapustil sestanek. Ker pa poba ne izgleda kot Rus, sem na zabavi pristopil do njega, se predstavil in ga povprašal od kod prihaja. »Bolivija,« je odgovoril. Jaz ves navdušen:«Relly, whereabouts?« On je presenečen, da ga sploh sprašujem od kod iz Bolivije, odgovoril, da iz Potosija. Ta pa je, zadnjič mi je govoril kako lepa je Slovenije, sedaj pa trdi, da je iz najvišjega mesta na svetu. V tem rudarskem mestu smo namreč bili (jaz in Irena s še enim parom, Mojco in Tomažem) lani in jaz sem bil naravnost navdušen. Poba res prihaja iz Potosija, potem ko sem mu povedal kje vse smo se potikali po Boliviji, je malo potožil, da ima spet domotožje. Sedaj pa del o Sloveniji. Miša je dodiplomsko študiral na neki mednarodni univerzi v Trstu in od tam ima mnogo slovenskih prijateljev. Eden izmed njih je Giacomo Batelli, ki je bil tako kot jaz član slovenske reprezentance v gorskem kolesarstvu na svetovnem prvenstvu v Are-ju na Švedskem leta 1999. Kako je svet majhen. V glavnem, res je bil že precejkrat v Sloveniji in jo precej dobro pozna, še posebej za Bolivijca. Ne samo Slovenijo, tudi Hrvaško in Srbijo s Kosovom vred. Ko je študij v Trstu zaključil je razmišljal kako bi ostal v Evropi. Ker so šolnine za podiplomske študije v EU zelo drage oz. je menda za Bolivijca precej težko dobiti šolnino, se je pozanimal kako je s tem v domovini njegove matere, v Rusiji. Dobil je šolnino, tako da je sedaj že nekaj let tukaj v Sankt Peterburgu. Tip je faca, rusko obvlada, vendar ima precej problemov zaradi svojega izgleda (njegov oče je bolivijski indijanec). Menda se precejkrat zgodi, da se »pravi Rusi« vpričo njega vpijejo »Rusija za Ruse«. Mislim, da se Miša v Boliviji vpričo španskih potomcev ne dere »Bolivijo Bolivijcem«.

Zaupal mi je, da bi za konec življenja rad živel v Sloveniji, ker zanj naj ne bi bilo lepše države. Zanimivo, tudi Anne (sostanovalka) meni, da je Slovenija bolj kot eno samo mirno podeželje, ker nimamo ogromnih mest, malo industrije itd.

Preobrat po rusko v zadnjem trenutku

Malo čez polnoči tukaj v Sankt Peterburgu peljejo zadnji vlaki podzemne, tako da smo morali zabavo prekiniti, če smo hoteli ujeti zadnji vlak do centra. Namenjeni smo bili v Dačo, ki je eden bolj popularnih klubov tukaj. Odhiteli smo na najbližjo postajo, Udelnaja, nekateri s steklenicami v rokah. Kmalu smo prispeli na »stancijo« Nevsky prospekt, vendar ruski del AIESEC-a se je začel nekaj obotavljati. »V Dači je preveč ljudi, gremo v Ksušino stanovanje,« je sklenil eden. Ja, krščen matiček, zakaj pa smo potem šli iz mojega stanovanja, kjer je vsa jedača in pijača. Odkar sem tukaj precej tipičen preobrat v zadnjem trenutku. Pa smo šli, na drugo stran Sankt Peterburga, nadalje še pol ure peš v mrazu do stanovanja in še pol ure do 24h odprtega supermarketa, po jedačo in pijačo seveda, in pol ure nazaj do Ksuše. Kretenizem. Ob 2h zjutraj se je nadaljevalo, s pijanskimi igricami seveda, ki so tukaj neverjetno popularne. Kar malo čudno se jim je zdelo, ker nisem vedel za nobeno iz Slovenije. Nekateri so preveč spili, mene se na srečo ni prijelo, tako da, ata&mama, nič bat. Namig à aktivno oglje. Ob 6h smo z Anne, Louise in Alino odpeketali nazaj do prve postaje podzemne in se do najine postaje vozili celih 45 min – ja, gre za eno in isto mesto.

Visoka telesna temperatura

Ko sem prišel v svojo sobo, sem kot hlod padel v posteljo ter zaspal kot medved. Med spanjem me je vedno bolj zeblo, ko je bilo preveč, sem ugotovil, da »možganček«, ki je na žurki odprl okno, okna kasneje ni zaprl. To odprto okno je najbrž tudi krivec, da sem imel v nedeljo 39,5 vročine, moj rekord, ki se ni spustila pod 37 do torka zjutraj. Se naredi.

Enoličje

Delovni dnevi so sicer precej enolični, zbudim se ob 9h, nekaj pojem, ob 10h na podzemno, ob 11h (takrat tudi zadnjič vidim dnevno svetlobo) sem v pisarni, kjer v računalnik buljim do 18h, nato grem večinokrat nazaj v stanovanje, včasih pa se gre na kakšno pijačo ali na obisk k ostalim praktikantom.

Rop

Zadnjič je na obisk k Jaroslavu, Ivani (Čeha), Judit (Madžarka) in Katji (Rusinja) prišla Katjina sestra. V blok je z njo vstopil tudi neznanec, z njo je šel v dvigalo, ona je pritisnila gumb za četrto nadstropje, on za tretje. Malo pred tretjim nadstropjem ji je mirno pokazal pištolo in zahteval denar. Dala mu je vse kar je imela, ropar je seveda zbežal. Tukaj je precej ultrabogatašev, ki se po mestu prevažajo v Maybachih, ogromno pa je revežev, tako da takšni ropi niso nič neobičajnega.

  • Share/Bookmark
 

7 komentarjev na ““Welcome party” v Sankt Peterburgu”

  1. ninamalina ninamalina pravi:

    fajn branje ;)

  2. Tanjusha pravi:

    hmmm, tomo, kdaj gres naslednjic v rusijo? jest grem s tabo :) obljubim, da ne bom pustila odprtega okna, pospravljala bom po zurkah in kuhala kosila. samo… a bi slo brez pistol? in temperatur pod 0? ja? ok ;)

  3. ata&mama pravi:

    Kako to deluje s tem aktivnim ogljem, bliža se čaš novoletnih žurk, pa bi bilo koristno vedeti.

  4. tomo pravi:

    Preden se ga pije, če nočeš čutiti učinkov alkohola, poješ dve tabletki aktvinega oglja. Aktivno oglje posrka vse strupe. Samo ne pretiravat, hitro lahko pride do tega, da si nekaj dni zaprt. Zadeva se sicer uporablja v primeru driske.

  5. irena irena pravi:

    A je to sicer normalen delovni čas za Ruse, od 10h, 11h pa do 18h?

  6. tomo pravi:

    Ne, ni. Mislim, da vsaj v privatnih podjetjih varira od podjetja do podjetja. V šolah pa npr. ostali praktikantje delajo od 9h do 15h, potem pa še v kakšnih jezikovnih šolah – to delajo predvsem “english native speakerji”.

    Na univerzah imajo predavanja tudi ob sobotah kar se jim ne zdi nič čudnega. Pri nas bi bile hitro kakšne študentske demonstracije.

  7. irena irena pravi:

    :D Si skoraj ne predstavljam predavanj ob sobotah. Je pa res, da bi malo oživilo ljubljansko mrtvilo za vikend. ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !