potovanja, gorsko kolesarjenje - MTB, šmorn, www
Živjo!
V petek se je zgodila peta obletnica mature razreda C letnik 1982 iz kranjske gimnazije oz. t.i. Lapuhovcev. Nini najlepša hvala za organizacijo srečanja. Razrednik Lapuh je na žalost manjkal, da nas bo pa na cesti še vedno prepoznal je spodaj nekaj utrinkov.
Skorajda že 17 let po po padcu Berlinskega zidu se gradijo nove fizične prepreke med narodi. Izraelskemu in zgledu ZDA bo očitno sledila še Savdska Arabija. SiOL: Savdska Arabija z elektronskim zidom proti Iraku.
Morda bi nekdo moral dinastiji Savd pojasniti Dellovo teoriji o preprečevanju kaosa in nevarnost, da reka dolarjev v državo nekoč usahne. Morda jim bo čez 15 let v interesu imeti čim več stikov s sosedi. Za to je potrebno zgladiti čimveč preprek, ne pa graditi nove.
Živ!
Danes sem šel končno po vizum na Veleposlaništvo Ruske federacije v Ljubljano na Tomšičevi. Preden sploh lahko dobiš vizum potrebuješ povabilno pismo neke organizacije, ki je registrirana v Rusiji. Že samo to je zoprno in ne poznam nobene druge države, ki bi to zahtevala. OK, zadnjič pridem domov, odprem pošto in takoj opazim očitno napako na povabilnem pismu. Vizi, ki naj bi jo dobil, naj bi se veljavnost pričela 4 dni po mojem prihodu v Sankt Peterburg. Glede na to, da so znani kot birokrati, sem danes pričakoval probleme.
Grem na veleposlaništvo, ki je poleg Veleposlaništva ZDA. Okoli veleposlaništva ZDA je bilo ogromno policajev, vse poštirkano, … pač vse za varnost. Pridem do sosedov, Rusov, pa malce drugače. Na vhodu je stal prijazen starejši možakar in s svojo rusko slovenščino vprašal, če sem prišel po vizum, me odpeljal v njihove uradne prostore in lepo razložil vse varnostne postopke itd. Takšne prijaznosti na veleposlaništvih oz. konzulatih še nisem doživel. Uradnik, ki je skrbel za vizume, prav tako nič ni tečnaril zaradi datumov na povabilnem pismu, prijazen in olikan. Vizo sem dobil ekspresno.
V glavnem niso dali tistega občutka, kot da bi bil jaz zaradi njih tam in ne obratno. Nasprotno od uradnikov na predstavništvih v kakšni Boliviji npr., ki ponavadi za vsako malenkost pričakujejo kakšen “peso”, še raje pa dolarje.
No, če pa drugače pogledamo, bolje za njih da so v prijazni in vsaj malo ustrežljivi - za tistih 91 EUR, kolikor stane vizum, če ga hočeš v enem dnevu, morajo biti. Daleč najdražji vizum doslej.
Tudi na spletu so bolj slabo predstavljeni –> Veleposlaništvo Ruske federacije. Bo kdo rekel, jah, pač Rusi. No pa si poglejmo še predstavitev slovenskega veleposlaništva v Rusiji –>Veleposlaništvo Republike Slovenije.
Spletna žalost. Kakorkoli, punce in fantje na ruskem veleposlaništvu so bili super.
Ajde
Živ!
Danes končno dan za kolo. Po službi gasa domov. Nato pa hop na kolo. No, tisti gas do doma, niti ni bil toliko gas. Kandidati za župane namreč volivcem v “rit lezejo” s popravljanjem cest. Ali se nas da res tako poceni kupiti?
Pustimo politiko. Skratka dan je bil lep in prekratek, kolo je delalo, spust je bil špica. Pa poglejmo graf:
Pot me je vodila najprej do stopnic pri zdravstvenem domu v Šk. Loki, ki so zakon. Po stopnicah spust na Sorško cesto. Čez Soro, mimo tabornega doma do Puštala, v Hrastnico, nato pa prvi odcep levo na Osolnik oz. do Močeradnika. Spust pa dol “na konje” nazaj v Hrastnico.
Gre za precej tehnično zahteven spust po s skalami in koreninami posejanimi grabni, recimo bob steza. Kombinacija band in skokov, postrani visečih korenin in nazobčenih skal je uspela popolnoma - tako kot vedno, ko si popolnoma skoncentriran.
No, naprej čez Hudičevo brv na staro vojaško cesto na Lubnik, vendar le do Kobile, kjer sem zavil po stezah do mestnega jedra Škofje Loke. Žurke je bilo konec. Rdeča črta na grafu je višina, modra pa hitrost - ja, malo sem se ustavljal. Polar mi je nekaj nagajal, tako da srčnega pulza ni na grafu.
To je bila še ena tistih stvari, ki so blazen užitek, če jih nekaj časa ne prakticiram. Gasa do vrha klanca, da se pljuča nadihajo in glava spočije. Pol pa do konca navzdol, da se še mal adrenalina nabije v žile. Ni boljšega.
Pa še dve fotki mojega materiala za matrat in do konca izkoriščat. Nič naj se ti ne smili, narejen je za to.
Kolo je bilo kupljeno v 3S Sport-u v Kamniku. Kupite pa ga lahko preko web-a, direktno pri Canyonu v Nemčiji. Jaz sem se odločil za 3S Sport, ker so nudili vse dodatne storitve z manj sitnosti: uveljavljane garancije, servis, birokracija s transportom. Vse to, daš malce več kot bi dal v samorežiji. V glavnem, servis je slab, z uveljavljanjem garancije pa imajo ljudje precejšnje probleme. Več na tabla.mtb.si in bicikel.com . Naslednjič bom definitivno naročil preko spleta.
Pa srečne steze vam želim!
Živjo!
Končno ena objava s čžš-ji. Let domov je bil udoben, uspešno prespan, tako da si Air France zasluži naziv malce boljše letalske družbe. S sprejemno ekipo, z Irenino sestro, sinkotom in sinkotovim fotrom oz. šoferjem, smo si malce ogledali še središče Dunaja - Hofburg in okolico. Na kratko, scena v nedeljo popoldne je bila veliko živahnejša kot v Ljubljani ob istem času.
Lepo je bilo znova videti domače in znova nadvse čuden prvi dan po malce daljšem potepanju. Zakaj? Zaradi kulturnih razlik. Npr.:
“Kako je bilo,” je standardno vprašanje in pri 80% ljudi pozitiven odgovor, npr. zelo lepo je bilo, sproža nejeverne poglede, odgovor kot je npr. povsod je polno dreka in smeti pa izraze strinjanja. Ja, lažje je sprejeti sliko, ki ustreza določeni predstavi, kot tisto, ki ne. Žal, večina si o teh deželah t.i. tretjega sveta misli slabo - ljudje so slabi, oropajo te, umazani so, nevarno je tam,… V splošnem je odgovor nekako ponekod je zelo lepo, nekje pa tudi zelo grdo, ljudje pa so v osnovi povsod dobra in nič hudega hoteča bitja, ki ti v tem tretjem svetu v stiski hitreje priskočijo na pomoč kot pri nas doma. Znanca, ki je živel v Londonu, so na poti domov iz službe (cca 2km) trikrat oropali, tako da se je po tem posluževal taksija. Naju z Ireno se nikjer niso oropali, niti v zloglasnem Mexico City-u, ne. Strah je samo votlina z velikimi očmi, tako da kar pogumno na pot.
Danes sem dobil na mail fotografije, ki ti dajo misliti in so me malo spomnile na določene prizore iz Indije. Spodaj pod tekstom so, če jih slučajno še nisi videl/a:
Več fotografij in videoposnetkov še pride!
Piše: Tomo
Živjo!
Od zadnjega javljanja sva delala kolikor malo se je dalo. Ležala na soncu, spala, brala in jedla. Pa na vsake toliko casa smo kakšno “konstruktivno” rekli s tečnimi prodajalkami raznorazne indijske krame - posnetek spodaj (!). Bilo je super, še posebej pa odlična morska hrana.
No, včeraj sva se optimistično uro pred odhodom nočnega vlaka v Mumbai odpravila na železniško postajo v Margau v Goi. Seveda, vlak je imel precejšnjo, a še vedno polurno zamudo, kar je na koncu v Mumbai naraslo na 2,5h zamude. Pac, Indija.
Piše: Irena
Nekaj dni pred odhodom domov sva zopet v kraju, od koder sva se na zadnje oglasila. Najin plan je bil predvsem poležavanje na plaži in branje knjig, vendar nama je te plane skazilo slabo vreme.
