Modro in zlato mesto

24.09.2006 ob 14:02

Piše: Neva

Naše potovanje z busom v zgodnjih jutranjih urah proti Jodphurju, se ni začelo ravno spodbudno.

http://video.google.com/videoplay?docid=1700604302097545454

Naše nahrbtnike je v prtljažnik avtobusa naložil možakar, za katerega smo bili prepričani, da je del ekipe avtobusa. Seveda smo mu za to, da so nahrbtniki varno spravljeni v prtljažniku, tudi plačali. Kot je pač v navadi.

Izkazalo se pa je, da je omenjeni mozakar po tem, ko je vzel nas denar, izginil neznano kam. Kmalu smo spoznali tistega, ki je bil v resnici zadolzen za prtljago, saj nam je zacel teziti, naj placamo za nase nahrbtnike, ki so spravljeni v prtljazniku. Desetkrat smo mu povedali, da smo za prtljago placali nekomu, ki ocitno ni bil prava oseba in da sedaj te osebe ni mogoce vec najti v okolici. Na sreco nas je potem pustil pri miru, saj je videl, da ne bo nic dosegel.

Voznja proti Modremu mestu, Jodhpurju, znanemu tudi kot Mesto sonca, Mesto zacimb, je trajala dobrih pet ur in bila kar naporna (k temu je pripomogla razvrana cesta in neudoben avtobus).

Je bil pa zato nas hotel – haveli- toliko bolj prijatnejsi, domac in z okusom opemljen (sariji namesto zaves, blazine zlate tkanine na tleh v restavraciji…),da sem dobila obcutek kot bi prisla na obisk k samemu Maharaji. Haveli je drugace tradicionalna rezidenca na obmocju Rajahastana, ki je tokrat dala ime tudi nasemu hotelu v Jodpurju. Prvi dan v Jodpurju smo preziveli v Sadar marketu (trznici) ter v trgovini z zacimbami, kjer nam je sedemnajstletna zgovorna gospodicna razlozila vse, kam katera zacimba “pase” ter nam k nosom nosila razno razne vonjave. Postregla nam je tudi s cajem – masala, katerega okus ze poznamo in cajem iz zafranja. Masala caj, ki smo tokrat poskusili, pa je bil nekaj povsem drugega v primerjavi s prejsnjimi – neprimerno mocnejsega in izrazitejsega okusa. Mislim, da smo sele sedaj spoznali pravi masala caj.

Trgovina z zacimbami je v druzinski lasti in dekle nas je opozorilo, da je vec trgovin v okolici, ki poskusajo ponarediti njihove zacimbe, “recepte” zanje. Zacimbe naj bi bile v teh trgovinah bolj poceni, ampak slabse kvalitete. Deklicin oce, zal sedaj ze pokojni, je prvi zacel s tem poslom, izbiral naboljse sestavine za pripravo zacimb, zato hcere in zena, ki sedaj nadaljujejo njegovo tradicijo, recepte skrbno varuejejo kot bogastvo, pred poskusi duplikatov. Na trznici smo si privoscili prvovrstni lassi in vecer zakljucili na najvisji tocki nase haveli od koder smo imeli cudovit razgled na modro mesto v zahajajocem soncu. Izgledalo je kot bi hiske tekmovale med seboj, katera bo ujela za opazovalcevo oko najlepsi odtenek modre barve…

Naslednji dan smo se odpravili do Merangarh Fort, velicastne Jodphurove trdnjave. V 15. st. je Rao Jodha iz dinastije Rathore, postavil temelje eni najmogocnejsih trdnjav vseh casov. Merangarh, trdnjava rdecega kamna, ki stoji velicastno nad mestom, je danes odprta za obiskovalce kot muzej.

Privoscili smo si avdio vodenje po trdnjavi in tako spoznali bogastvo nekdanje distanije Rathore, ki je vladala Marwarju – danasnjem Jodpurju. Modra barva his ni kar tako… Je osvezujoca poleti, varuje pred komarji, nekoc pa je imela tudi pomembno socialno razlocevalno funkcijo. Modra je bila barva Brahminov, najvisje kaste. Barve so nasploh pomembne za Rajahastan. Npr. barva in nacin kako je turban pri moskemu privezan, pomeni kasto in religijo. Opazili smo, da je veliko zensk v Rahahastanu oblecenih v roza sarije…roza je namrec barva za srecen zakon!

Jodpur je znan po zafranju, ki ga ne dajejo le v caj. Okusiti ga je mogoce tudi v lassiju in v rizu. Naslednja znacilnost modrega mesteca so “jodpurke”, jahalne hlace za katere je najbrz marsikdo od vas tudi ze slisal.

Na poti iz trdnjave proti mestu, nas je ustavil domacin, ki nam je pokazal svojo bogato zbirko bankovcev. Imel je celo nase tolarje in bivse dinarje! Njegova simpaticnost in neposrednost nas je prepricala, da smo se odzvali povabilu na tradicionalni thali, ki naj bi ga pripravila njegova mama (meddrugim znana tudi po umetninah s henno).

Thali in Jodpur sta nas naudusila, ampak pot nas je vodila naprej… proti Jaisalmerju. Zlatemu mestu. Tako Jodpur kot Jaisalmer sta bili v preteklosti pomembni trgovski poti, ki sta povezovali Indijo in Centralno Azijo. Do Jaisalmerja smo se pripeljali z avtobusom, na postaji pa nas je ze pricakovala riksa, ki nas je zapeljala direkt do hotela, katerega so nam priporocili ze v Jodpurju. Nas hotel je bil znotraj obzidja. naj omenim, da je Jaisalmer fort edini fort v Indiji, znotraj katerega zivijo ljudje. Posledica tega je, da se fort vedno bolj unicuje in pocasi pocasi propada. Oskrbnik oz. receptor hotela nas je v casu bivanja v hotelu nadvse razvajal in nam celo uredil vse za kamela treking na katerga smo nameravali v Jaisalmerju.

Ob treh popoldne naslednji dan smo se tako zapeljali z jeepom do vasice v puscavo Thar, kjer smo dobili vsak svojo kamelo. Na kamelah, katere sta vodila mlada fanta, smo se razgledali po puscavi. Sama sem si puscavo drugace predstavljala. S pescenimi sipinami…A puscava Thar je bila presenetljivo zelenih ovrsin in ponekod bujnih dreves. Sofer jeepa je povedal, da je tako zelena zaradi obilice nedavnega dezja v tem predelu. Domacini so bili dezja seveda veseli, saj so imele zivali vec hrane zaradi zelenja. In res smo na poti srecali veliko koz, ovac, krav, kamel, ki so se pasle po zeenih povrsinah puscave.

Kamele so nas prinesle do predela, kjer je bilo vendarle nekaj vec peska (tako da nismo mogli reci, da nismo videli pescenih sipin). Sprehodili smo se po njih, malo poslikali in sli naprej do kraja, kjer naj bi preziveli noc.

Fanta, ki sta vodila kamele in sofer jeepa so zakurili ogenj in nam pripravili nekaj za pod zob (v bistvu so pripravili celo pojedino), medtem ko smo bili mi zaposleni s slikanjem soncnega zahoda in tem, da naredimo kamelam dober potret in ujamemo morebiten lesk v njihovih oceh…

Vecerjo smo pojedli v temi, ko so edino svetlobo oddajale le zvezde..Fantje so nam nato pripravili lezisca na pesku in kdor je lahko spal kljub obilici hroscev, ki so vztrajno lazili k nam, je pac spal. Sama sem bila celo noc zaposlena z odganjem teh zivalic, vmes pa ujela kak zvezdni utrinek in najbrz prva ugledala jutranji svit.

Zjutraj nas je cakal zajtrk in nova tura jahanja kamel po sipinah do predela, kjer nas je cakal jeep, da nas zapelje nazaj v mesto- do hotela znotarj forta. Strinjali smo se,da je bilo jahanja kamel popolnoma dovolj toliko kolikor smo ga imeli, saj je celotna zadeva kar boleca (to smo najbolj obcutili naslednje jutro, ko smo se znova vsedli na kamelin hrbet). Sicer pa je bila noc v puscavi in jahanje kamele vsaj zame nepozabna izkusnja in bo ostala kot lep spomin in prva asociacija na Jaisalmer.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !