Pod Himalajo je slišat travo rast

31.08.2006 ob 12:47

Piše: Irena

Namaste!Pred štirimi dnevi smo torej zapustili svetovno prestolnico joge – Rishikesh.

Naša naslednja destinacija je bila Manali, mestece na 2000 metrih nadmorske višine, kjer smo jo nameravali mahniti na treking. Toda do te namere je bila dolga, težka in zahtevna pot.

16 nepremičnih ur na avtobusu

V Rishikeshu smo se namreč usedli na star, zmahan avtobus. Vse bi bilo lepo in prav, če le ne bi bili tako ozki sedeži in tako malo prostora za noge. Tudi to bi morda dobro prenesli, vendar vožnja je trajala in trajala. Vozili smo se kar 16 ur. Sicer smo presenečeni nad njihovo točnostjo, prevozna sredstva namreč štartajo ob predvidenem času.

Pastir Bi človek mislil, da tu res vlada red. Vendar se je še enkrat izkazalo, da so Indijci veliki birokrati in uradniki. Vozniki avtobusov, sprevodniki… to so velika živina. Tudi tokrat niso ravno najbolje poskrbeli za prtljago. Naložili so jo namreč na streho, vendar je kljub močnemu nalivu niso pokrili oz. jo nekako zaščitili. Tako si lahko predstavljate, da na cilju naše vožnje naše cunje niso bile ravno najbolj suhe. Pa to niti ne bi bil tako velik problem, če bi se tu perilo hitro posušilo.

Rikša, notranjost Posnetek vožnje z rikšo v Udaipurju

Dež, naš zvesti spremljevalec

Po dolgi in naporni vožnji z veliko postanki smo vendarle prispeli v Manali – mesto, ki leži na obronkih Himalaje. Upali smo, da bomo tu uspeli ubežati vsemu hrupu in natrpanosti Indije. Da bi si končno lahko odpočili duha v tišini gora, med malimi vasicami in tukajšnjimi prebivalci.

Dež, Rishikesh Vendar vreme nam res ni naklonjeno, odkar smo zapustili Delhi nas na naši poti vsak dan spremlja dež. Monsun nam ni izkazal nobene milosti. Sicer ni tako grozno, kot se morda sliši, kajti tole monsunsko vreme izgleda tako, da se malo ulije, potem pa se kaj kmalu lahko pokaže sonce. Vendar zaradi tako nestanovitega vremene se nam ne zdi ravno pametno lesti v gore, kjer je v tem času tudi precej plazov.

Šolarke

Strela treščila v neposredni bližini

V Rishikeshu smo imeli tudi eno zelo neprijetno izkušnjo z vremenom. Ravno smo sedeli na balkonu in igrali karte, ko se je začelo bliskati in grmeti. Vzdušje je bilo sicer prav prijetno, vse dokler ni počilo nekje čisto blizu nas. Takšnih občutkov še nihče od nas ni doživel. Sama lahko povem, da je bilo res grozljivo. Počilo je tako, da sem za nekaj trenutkov onemela, prav tako pa se mi je zdelo tudi kot da sem za trenutek tudi oslepela. Težko je opisati, vendar po tem dogodku si res ne bi več želela v gore v vedenju, da so nevihte pogoste.

Ženski, delo

Naš kraj oddiha raj za “zeliščarje”

Manali je torej naš kraj oddiha. Ogledali smo si nekaj budističnih templov. Tu namreč živi veliko izgnanih in pobeglih Tibetancev pa tudi Nepalcev, ki pridejo v Indijo kot poceni delovna sila. Obrazi ljudi so tu povsem drugačni, tako da dostikrat res sploh nimaš občutka, da si v Indiji.Tudi klima je tu prijetnejša, zrak bolj suh, predvsem pa je Manali raj za vse ljubitelje ‘zelišč’.

Cannabis, Manali Med našim pohajkovanjem in sprehajanjem po zeleni dolini smo videli veliko ljudi, ki si nekaj zvijajo v cigareto in kadijo. Ob poti so bili tudi napisi, ki so vabili na zabavo, ki pa se odvija visoko v gorah. Takrat smo se se spraševali, kdo hodi na zabave tako visoko v hribe – kake tri, štiri ure hoda iz mesta. Potem pa smo izvedeli, da je Manali raj za ljubitelje marihuane. Tu jo lahko dobite v kakršni koli obliki, zanimiv in presenetljiv podatek pa je tudi, da 80 odstotkov obiskovalcev obišče Manali ravno iz teh razlogov. Popotniki sem ne pridejo, da bi trekali, temveč se pridejo zakajati. No, da bom bolj natačna, tudi na trekinge hodijo.

Vas tradicionalna, Manali Tu namreč ponujajo enodnevne trekinge v hribe, kjer so plantaže marihuane. Obiskovalci si tovrstno znamenitost tega kraja radi ogledajo, saj si lahko na plantažah sam nabereš prvovrstno ‘travo’ in si jo tudi sam pripraviš. Tako si lahko stoprocenten, da je kvaliteta res prvovrstna. Sami vam teh informacij ne moremo povsem potrditi, ker smo eni redkih obiskovalcev, ki se tovrstnih substanc nismo posluževali.

Opojne special pijače

Naj omenim se to, da marihuana tu ni dovoljena, vendar s podkupninami vsaj za silo pomirijo policaje. V restavracijah torej lahko naročiš posebno pijačo, ki ima ime special lassi oz. special shake. Vendar vsi vedo zakaj gre. Mi smo se naredili neumne in vprašali, zakaj je ta pijača tako posebna, natakar pa je začudeno nekaj zašepetal nazaj. O tem se pač zgleda ne govori na glas, čeprav vsi vedo, da je v pijačo zamešana marihuana. No, po restavracijah tudi gojijo sadike, tako da imajo zelišča pri roki. Toda tudi o tem vam kaj več ne moremo povedati, kar nismo nič eksperimentirali. Naši kvartopirski večeri ponavadi potekajo ob metinem čaju.

Vaška trgovina

Nepriljubljeni Izraelci

Sicer pa je tu veliko droge, lastnik našega hotela pravi, da je tu mogoče dobiti vse, kar ti srce poželi. To privablja predvsem Izraelce, ki jih je tu pravo malo morje. In prav nič niso priljubljeni, domačini pravijo, da se v vsakem narodu najde 20 procentov takih, ki so nesramni, arogantni, glasni, se ne znajo obnašati,… Pri Izraelcih je po njegovem mnenju ravno obratno. 20 procentov naj bi bilo takšnih, ki so v redu. Tudi sami smo se lahko prepričali, da te govorice in stereotipi niso iz trte zviti.

Royal Enfield Danes zvečer torej zapuščamo zeleni Manali, upamo, da se bomo s kakšnim bolj udobnim busom odpeljali v Dharamsalo – kraj, v katerem prebiva Dalajlama. Tam bomo ostali kakšno noč, potem pa se bomo odpravili proti Zlatemu templu v Amritsar, ki leži blizu pakistanske meje. Kašmir bomo izpustili, ker niti nimamo dovolj časa, niti ne gre izzivati usode. Najbrž ste že slišali za situacijo v Kašmirju, kjer na vsake toliko časa ekspoldira kakšna bomba. Indijci in Pakistanci se namreč borijo za ta delček zemlje, za katerega Indijci menijo, da je raj na Zemlji.

Za konec naj vam samo še sporočimo, da smo v redu, da imamo edino nekaj težav s prehladom. Cel Manali namreč smrka, kiha in kašlja, kar je posledica velike spremembe klime. In tudi mi nismo nobena izjema. Sama sem namreč v teh dneh podrla rekord v kihanju, da o posmrkanih robcih ženskega dela ekipe ne govorimo:) SIcer pa smo kar v redu, kar se tiče hrane, ne eksperimentiramo preveč. IZbire je ogromno, tako da se za vsajega najde kaj užitnega in nepokočega.

Lepo se imejte do naslednjega javljanja…

Lepe pozdrave vam iz deževnega Manalija pošiljamo,

Neva, Tomo&Irena

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !