Peklenska vročina in bližnje srečanje s sloni

1.04.2006 ob 12:46

Piše: Irena Živjo!

Pravkar sediva v internet cafeju pod kopico ventilatorjev in se ne moreva dovolj ohladiti. Sva namreč na severu Gane, kjer so se temperature krepko dvignile. Le te naj bi se dvignile tudi do 45 stopinj čez dan. In to v senci. Potem si lahko predstavljate kako zelo vroče nama je. In ko se želiš malo ohladiti pod tušem ugotoviš, da iz pipe teče vroča voda. Še veter, ki na vsake toliko malo popiha, je vroč.

Slona

Nateg

In če se vrnemo malo nazaj, naj dokončam zgodbo o fantu, ki sva ga srečala v Tamalah in ki naj bi bil brat od Ganca, ki živi v Sloveniji. No, za tega fanta se je kasneje izkazalo, da naju je pošteno pretental, saj sva izvedela, da je Keishijev brat v tem času v Accri, torej je nemogoče, da bi bil to on. Sploh pa sva izvedela, da je bil napačen Mohamed, ker so tu skoraj vsi Mohamedi. In vsi vedo zgodbo o Keishiju in Slovenki Špeli. No, sva pa tega fanta sedaj srečala ponovno, kako je zajagal neke druge turiste in bil je prav čedno napravljen. Zgleda, da si je iz tistega denarja, ki sva mu ga dala za knjigo nakupil novo garderobo.Bil je ves nov od nog do glave. No, kakorkoli že, vsaj zapil ga ni.

Podjeten fant iz Larabange Iz Tamal sva se potem podala na triurno vožnjo po razrukani, prašni cesti in vse skupaj izgleda tako, da se na avtobus odpraviš čist in umit po prihodu na cilj pa izgledaš tako, kot da se ne bi že najmanj en mesec preoblekel in umil. Ampak na srečo se cunje tu hitro sušijo, tako da si po nekaj urah lahko že spet čist in zgodba se po naslednji vožnji z busom spet ponovi.

Slon med prhanjem

Sloni šokirali Ireno

Ampak vožnja do nacionalnega parka Mole, kamor sva se podala, je bila vredna vsega prahu. Tri dni sva tako prebivala v samem parku in že na poti proti motelu, kjer sva spala, smo srečali gručo slonov. Sama sem bila kar malo prestrašena, saj nisem pričakovala, da jih bova srečala že takoj na vhodu. Poudariti pa je treba, da je vstopnina za v park smešno poceni. Študente stane le borih 500 SIT. Ravno toliko pa sva plačala tudi peš safari, na katerega sva se odpravila med najinem bivanjem v parku. Peš safari izgleda tako, da se skupina sedmih turistov z oboroženim vodičem odpravi iskat živali. In med triurnim pohajkovanjem po savani smo srečali kopico antilop, svinj bradavičark ter največjo kopensko žival – afriškega slona.

Vodič s puško

Otroško veselje slonov med prhanjem

Naše srečanje z njimi je kar težko opisati z besedami. Mi smo ravno sedeli na opazovalnici, ko so se iz gozda pod nami pripodili sloni, ki so se kar zapodili v naravni bazen. Prav veselje jih je bilo pogledati, ko so se pognali v vodo in se špricali in škropili. Vidno so uživali. In ni jih težko razumeti glede na visoke temperature v tem delu. Od daleč te velike živali zgledajo prav počasne in okorne, medtem ko smo od blizu ugotovili, da znajo biti precej hitri, ko se jim mudi na kopanje v bazen. Tako hitri pa so baje tudi, kadar tečejo za ljudmi. Sloni so namreč tako kot hipoti lahko zelo nevarni. Če nepričakovano vstopiš v njihov osebni prostor jih zagrabi panika in v tej paniki te lahko tudi pohodijo. Vendar tokrat se niso pustili motiti pri njihovi jutranji kopeli in mi smo jih lahko čisto od blizu opazovali in jih občudovali.

Pavijan

Savanski razbojniki

V teh treh dneh pa je bilo v okolici motela videti kopico drugih živali, med drugim tudi opice vrste pavijan, ki so zjutraj prišle kot neki razbojniki k našim mizam, kjer smo zajtrkovali, in neki turistki vzeli toast. Še prej so prevrnili vse smetnjake in pregledali vse mize, da bi ugotovili, kje je kaj dobrega za pod zob. Potem pa se je eden od pavijanov odločil stopiti k najini mizi, skočil nanjo in potem pred nama jedel marmelado.

Pavijan na mizi Prav zaradi tega resnično zgledajo kot neki veliki razbojniki, katerim se ne upa nihče zoperstaviti. Morda ravno zaradi njihove velikosti, so kar precej velike opice z velikimi in močnimi zobmi, s katerimi so tudi že ubili kakšnega otroka. Tako da se tudi midva nisva branila in sva mu prepustila ostanek marmelade.

V vasici s slovensko šolo

Včeraj pa sva si tudi izposodila kolo ter se odpravila do bližnje vasice Larabange, kjer sva si ogledala znamenito mošejo iz blata in palic zapičenih v to blato. Je res nekaj posebnega. V tej vasici pa smo Slovenci tudi zelo znani, in sicer je slovensko nevladno društvo Humanitas tu postavilo šolo.

Mošeja v Larabangi Midva pa se sprašujeva o pomenu teh organizacij. Predvsem zaradi kitajskega reka, da je ljudi potrebno naučiti loviti ribe in jim jih ne nositi. Ker tukaj imaš dostikrat občutek, da so prepričani, da jim moramo mi belci nositi ribe oz. graditi šole, kupiti knjige, zvezke. Saj to res ni tak problem, samo ne vem, če ne narediš s tem več škode kot koristi. Tu tuje organizacije tudi gradijo knjižnice, vendar ne vem, če ljudje tu sploh znajo brati. Zato se mi zdi, da je problem veliko kompleksnejši.

Epidemija aidsa

Ob cesti je namreč ogromno plakatov, ki opominjajo na resno prisotnost aidsa v njihovi družbi. Vendar se sprašujem, če vedo kaj je aids in kako ga lahko dobis oz. kako se prenaša ter kako se mu lahko izogneš. Sprašujeva pa se tudi, koliko promiskuitete je tu, saj je okuženost z virusom HIV dosegla že epidemične razsežnosti. Veva le to, da je tu poligamija nekaj običajnega in da si možje, ko se njihova žena malo postara poiščejo novo ženo. Pri vsem tem najbrž ne uporabljajo kondomov, tako da se virus najbrž z lahkoto prenaša med ljudmi.

Tako, s temi razmišljanji se zaenkrat poslavljava od vas. Jutri si bova pogledala vasice s poslikanimi hiškami iz blata, potem pa se bova vrnila proti obali, kjer se bova lahko končno spet malo ohladila v morju.

Do takrat pa vaju lepo pozdravljava prešvicana

Tomo in Irena

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !