Na obisku pri “hipotih”

28.03.2006 ob 12:22

Piše:Tomo

Živjo!

Od zadnjič, ko sva se javila, sva se precej vozila v tro-trojih (kombiji, ki me spominjajo na zastavin kombi fičo) in obiskala dva parka.

Prisiljen postanek v Wenchiju

V Kumasiju sva v soboto najela taxi, da naju je zapeljal do križišča od koder je ena cesta vodila na sever. Tam nama je ustavil tro-tro in po dolgem čakanju, da se je tro-tro napolnil, smo se, ko sardine v konzervi, odpeljali po bolj ali manj luknjasti cesti do Wenchi-ja. No, ko sva prispela v to mesto oz. kulinarično črno luknjo, so nama lokalci zatrjevali, da bo tro-tro za Bui park, kjer so hipoti, prišel čez pol ure. No pol ure je bilo hitro tri ure – želenega tro-troja pa še vedno ni bilo. Med čakanjem sva srečala lokalce iz vasi Bui blizu parka, ki so tudi čakali na prevoz domov v 80km oddaljeno vas.

Fant, fotogeničen

“Jok brate, odpade!”

Skupaj smo čakali v eni baraki na bus postaji med vrečami pšenice in ostalih vsakdanjih potrebščin. Med njimi je bil tudi neki samooklicani intelektualec, ki je kot da bi bil malo nor, do konca na glas po radiu poslušal poročila. Med poslušanjem se je seveda vtaknil v naju, češ – vidva, ki sta iz dežele, kjer denar raste na drevesih, plačajta nam “lačnim” revežem prevoz domov. “Jok brate, odpade”! Ko je videl, da ne bo nič, se je ponudil, da bo najin fotograf itd…. To je le ena izmed vsakdanjih scen med potovanjem po Gani.

Kura

Kot Tito in Jovanka

No, tro-tro na ta dan nisva dočakala, tako da sva, ko je začelo deževati, odhitela v najbližji hotel in se v Bui odpravila naslednji dan s taksijem. Ko sva že najela taksi, sem na postaji opazil enega rangerja iz parka, stekel za njim, in ga povabil, da naj gre z nama v Bui, saj v nedeljo ni bilo nobenega busa ali tro-tro ja do parka. Veselo se nama je pridružil.

Med samo vožnjo do parka sva se z Ireno počutila kot Tito in njegova Jovanka, ko sta šla gamse v Bohinj strelat. Treba je vedeti, da je ta park zelo odročen in nekateri otroci v vaseh na poti so najbrž celo prvič videli belca. Bilo je ravno v času, ko so bili na poti v šoli. Ko so opazili, da sta v avtu belca, so navdušeno mahali in se drli:”Hello Obroni, Hello Obroni…..”. Obroni je vzdevek za belca, tako kot npr. gringo v J.Ameriki. Skratka, tako kot se nekoč morali Bohinjci Titota in Jovanko pozdravljati – pa pustimo, da so bili oni v to po vsej verjetnosti prisiljeni. No, poseben je bil tudi naš taxi – Daewoo Tico (notri 4 odrasli in trije težki rukzaki), razbit, razrukan… pa nas je se vseeno pripeljal na cilj. Cesta je bila pa nekaj podobnega kot tiste traktorske po Pohorju.

fanta, fotogenična

Evropa in S. Amerika oz. nebesa po Gansko

OK, pridemo v park, z Ireno plačava prevoz itd., potem se pa s tistim rangerjem, kateremu sva plačala prevoz, in se z enim tipom ter dvema turistkama vsedemo za mizo, mal klepetamo itd. in potem ta ranger izstreli:”Is there a lot of money in Slovenia?”. “Yes, it’s growing on the trees,” sem si mislil in mi je žal, da mu nisem najprej tega rekel. V glavnem, Ganci si evropske in ameriške dežele več ali manj predstavljajo kot neka nebesa in če pomislimo, da jih večina še ni videla globusa in da ne znajo brati zemljevida – vedo pa, da se gre v Evropo z letalom – si morda res predstavljajo, da je Evropa tam “nekje zgoraj”. Žalostno.

Irena, čoln Velikokrat tudi naravnost prosijo za denar ali pa da bi jim kaj plačal, npr. prevoz. Menda, da gre še tisto malo denarja, ki ga dobijo na takšen ali drugačen način, v “verske namene”. Verski trg tukaj cveti, povsod je polno cerkva (metodistične, prezbiterijanske, katoliške, pantekostične) in mošej. Na posamezniku je potem samo se odločitev, kam bo nosil denar, da si bo kupil pot v nebesa (Evropo, ZDA?). Bolno. Ali se nismo o neki podobni sceni, ki se je dogajala po Evropi, učili pri urah zgodovine? Vas, Bui

Brez sramu

No, tistega dneva popoldne smo se nato odpravili v Bui park na srečanje s “hipoti” oz nilskimo konji. Preden se vsedeš v kajak, se ustaviš v ribiški vasici ob Črni Volti, kjer bivajo med drugimi tudi ribiči, ki so naju peljali na ogled. Prvi prizor v vasi je bil nadvse zanimiv. Mladina je bila zbrana ob pod mangovim drevesom ob zvočniku iz katerega je donela ganska “highlife music” in plesali. OK, plesalo jih je ene pet mladeničev, ostali pa so jih opazovali, se učili in tudi sami nekaj malega poizkušali. Kar se mi je v tem prizoru zdelo tako zanimivo je to, da jih ni bilo niti malo sram, niti potem, ko sta prisla dva tujca – in to, da niso bili pijani. Pijani namreč po vsej verjetnosti ne bi bili zmožni izvajati tako impresivnih gibov. Vsaka jim čast, obvladajo. Vas je bila sicer po pogrebu, kar tukaj v Gani med drugim pomeni tudi to, da je žurka. Tako, da so bili starejši vaščani očitno okajeni od alkoholnih hlapov. Zaradi slednjega je najin vodič imel problem z iskanjem treznih ribičev, ki bi nas zapeljali do hipotov.

Vodič, puška

Minimalen pogled na nilske konje

Po nekaj zavesljajih smo prisli do družine hipotov. Videli smo samo njihove glave, ki so na vsake toliko časa pogledale ven iz vode, kjer so se orjaki hladili. Bliže nismo šli, saj je to več ali manj smrtno nevarno. Samo v vednost in znanje: v Afriki poleg ljudi največ ljudi pobijejo ravno hipoti oz. nilski konji.

Nilski konji Ko odprejo gobec, bi lahko noter pokonci položil metrsko palico. Pregriznejo tudi čoln. Jasno, zadovoljila sva se s pogledom od daleč in skozi daljnogled. Prhali oz. rezgetali pa so ravno tako kot nam bolj znani konji doma, najbrž so zato konji. Bilo je zanimivo.

Naslednji dan sva se ob petih zjutraj, tokrat s pravim busom, odpravila nazaj v Wenchi. 80 km smo prevozili v treh urah. Bus je bil seveda znova kot konzerva sardin.

Termitnjak

Smešne opice

Potem ko sva zamenjala par tro-trojev, sva prispela v majhno vasico Fiemma z znova nadvse prijaznimi in gostoljubnimi Ganci. Za vaščane so namreč opice (vrsta kolobus in mono) svete, tako da jih niso nikoli pobijali in tukaj je s časom nastal “Baobeng Fiemma monkey sanctuary“. Opice se ne bojijo ljudi in so se igrale in podile okoli najinih nog, no, takšne so bile mono opice. Kolobusi so se res raje zadrževali na vejah. Zelo zabavno.

Opica kolobus Iz Fiemme sva se odpravila danes zjutraj, skupaj s še dvema turistoma iz Prage s katerima smo ugotovili, da drug drugega razumemo le posamezne besede. Če vsak govori v svojem materinem jeziku, seveda. Odpravili smo se na sever v Tamale od kjer vam trenutno tudi pišem. Vmes sva srečala še enega Ganca, ki naju je ogovoril v španščini (njegova punca je Španka), tako da sva imela priložnost malo povaditi španščino.

Opica, jabolko

Celo za Slovenijo ve

Med potjo je bila opazna sprememba favne in flore, tako da je tukaj vse že bolj suho, savansko. Tukaj sva danes kupila karto za naprej v park Mole nato pa sva šla na večerjo. V restavraciji pa naju pozdravi prijazen fantič Mohammad, vpraša od kje sva in ko je slišal Slovenija je nemudoma vprasal:”Oh, do you know Keishi then?” Hmm, da pomislim … ja, res, imava prijateljico Ano, ki ima prijateljico Špelo, ki je bila v Gani in se je poročila s fantom, ki sliši na ime Keishi. “Yes, Keishi, we’ve heard about him. He plays drums in Ljubljana….,” in že sva dobila novega prijatelja.

Ženske Čez dve minuti se konča moj čas za računalnikom, tako da se sedaj z Ireno do naslednjič poslavljava.

Fajn se imejte pa LP domov,

Irena&Tomo

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !