Po poteh Inkov

5.09.2005 ob 14:24

Machu Picchu Piše: Tomaž

Še zadnjič pozdravljeni!

Tako kot zadnjič se vam tudi tokrat oglasamo iz Cuzca, kolonialnega mesteca ob vstopu v Sveto dolino (Valle Sagrado).

Cuzco

Pisaq prijetno presenetil

Kot sta nam svetovala Luka in Miha, smo si za to lepo dolino posuto z inkovskimi ruševinami vzeli malce več časa, da bi jo lahko čimbolj uživali. V četrtek zjutraj smo se že po manj kot uri vožnje z avtobusom ustavili v mestecu Pisaq, kjer smo si šli ogledat “neke ruševine pač”, kot smo si sprva mislili.

Pisaq Po sredinem ogledu ruševin v neposredni blizini Cuzca (Tambomachay, Pukapukara, Q’enqo in Saqsaywaman ali “sexy woman” – ime za gringote) namreč nismo pričakovali prav dosti. In smo bili prijetno presenečeni, saj so te ruševine razmeroma dobro ohranjene in gre pravzaprav za celotno inkovsko vas, vključno s terasami, svetišči, akvedukti, grobi …

Sexy woman

Obtičali v Ollantaytambu

Že popoldne smo se prek Urubambe odpeljali naprej proti Ollantaytambu, mestecu dograjenem na ruševinah, poleg tega pa je tudi nad mestecem videti vsaj toliko kot v Pisaqu.

Ollyantaytambo Ker Ollantaytambo predstavlja tudi skrajno točko, ki jo je v Sveti dolini mogoče doseči po cesti, sta nas dva fantiča “voluntar” (kasneje smo izvedeli, da to v njunem jeziku pomeni kakih 100 SIT po osebi, a sta se morala zadovoljiti z malo manj) odpeljala do železniške postaje, kjer nas je čakala kar dolga vrsta za karte in nato še večji šok. Najcenejša povratna karta za 2 x 1,5 h vožnje je bila 40 USD.

Alpaka Ko smo si opomogli od soka in se prepričali, da nikakor ni mogoče dobiti popusta ali cenejših vozovnic, smo pač segli v žep in plačali, lahko pa rečem, da je bil to najhujši primer “gringo pricing-a” na potovanju. Pravzaprav to glede na destinacijo niti ni presenetljivo. Ker smo karte lahko dobili šele za naslednji, torej petkov, večer, smo ves naslednji dan raziskovali po Ollantatambuju in okolici. Ruševin resda ni manjkalo, smo pa vseeno komaj čakali na premik naprej.

Aguas Calientes

Aguas Calientes V Aguas Calientes, mestece s termalinimi vrelci pod Machu Picchujem smo prispeli okrog 10. ure zvečer. Ker smo izvedeli, da je karte za M. P. dobro kupiti vnaprej in ob vstopu v ruševine, smo naslednji dan rezervirali za nakup kart, samo mestece in namakanje v termalni vodi. V “toplicah” smo ugotovili, kakšno napako smo naredili, ko smo repelente pustili kar v Cuscu, mislec da so insekti že za nami. Pa niso bili, in smo si tako nakopali vsak po kakih 30-50 pikov “peščenih muh” (sandflies), ki kar pošteno srbijo, tako da sedaj večinoma časa porabimo za prask, prask, praskanje :)

Irena med vzponom na Putucusi Tomo in Irena sta po baje precej kaskadersko zastavljeni poti dobesedno splezala Putucusi, vrh nasproti M. P. in tako že dan prej ujela pogled na te skrivnostne ruševine.

Prvi v Machu Picchu Pueblo

Naslednji dan smo vstali ob 3.20 (in to zjutraj!!!). Na M. P., ki se odpre ob 6.00 smo se namreč podali peš in nikakor nismo hoteli čakati v vrsti, saj smo si na ruševine želeli priti med prvimi.

Lama Ker sta nam Luka in Miha rekla, da je “noter” možno priti mimo kontrole in torej še pred 6.00, smo malce upali tudi na to možnost. Pa je ob 5.00, ko smo prišli do vhoda, bolj slabo kazalo (sicer smo bili čisto prvi). Ker nikjer ni bilo žive duše, sem se jaz odločil, da vseeno poskusim. Uspelo mi je in sem se čez kakih 20 minut v mraku že brezskrbno sprehajal po Machu Picchuju. In to popolnoma sam, kot sem mislil …

Machu Picchu iz Putucusi Pa ni bilo čisto tako in me je že po kakih 10 minutah našel en stražar na obhodu. Kljub prepričevanju, da imam karto ter da naj jo vzame in me pusti noter se ni dal. Odpeljal me je nazaj k vhodu in smo morali vsi skupaj počakat do 6.00. Smo bli pa tudi potem noter prvi in smo imeli možnost naredit par slik čisto praznega M. P. Vse jutro smo preživeli na samem Machu Picchu Pueblo (Machu Picchu je namreč gora nad vasjo, in sicer “stara gora”), nato smo se dopoldne odpravili na Huayna Picchu (“mlada gora”), s katere je izvrsten panoramski pogled navzdol na vas v obliki kondorja.

Machu Pichu iz Huayna Picchu Popoldne smo se malce občudovali arhitekturo sicer baje zaradi “španske invazije” nedokončane vasi (gradila se je v 2. polovici 15. stol. pa tja do leta 1532, ko je inkovski imperij zaradi Špancev zatonil).

Zanimivo se nam je zdelo, kako so terase obrnili v smeri V-Z, tako da so dobile čimveč sončne svetlobe, po drugi strani pa so hiše in druge stavbe uspeli zgraditi tako, da si niso delale sence. Sonce, ki so ga Inki se najbolj častili, so očitno res dobro poznali, saj so se pri gradnji igrali tudi s sencami, ki jih sonce “meče” ob vzhodu ob poletnem in zimskem solsticiju. Nato pa smo se popolnma izčrpani peš odpravili nazaj v dolino in se do konca dneva tako ali drugače razvajali v Aguas Calientesu.

Alpaka Danes zjutraj smo se najprej z vlakom in nato z avtobusom pripeljali nazaj v Cusco, jutri oz. pojutrišnjem pa proti Limi, od kjer imamo v četrtek let nazaj v domovino, pravzaprav najprej v Zagreb in potem domov.

Volkswagen kombi Tako “amigos”, če ne bo presenečenj, je bilo tole naše zadnje javljanje.

ciao

Irena&Tomo in Mojca&Tomaž

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !