Na obisku pri otočanih

31.08.2005 ob 12:50

Hola, Amigos!

Tradicionalna bivalisca na Urosih No, kmalu po zadnjem sporočilu smo se ponovno srečali v Punu in se naslednji dan skupaj odpravili na tridnevni potep.

Na “Uroših”

Prvi dan in prva noč sta bila namenjena plavajočim otokom Uros in otoku Amantani. Urosi so otoki, katere so naredili podjetni domačini. Narejeni so namreč iz trave Totoro, nekaksnega drstičja, ki raste v priobalnem pasu jezera Titicaca.

Tradicionalno plovilo za turiste Na teh otokih imajo vse kar imajo tudi mesta na celini – šolo, cerkev, pošto,telefonske govorilnice in hiše. Slednje so kot nekakšni “vigvami”, tipiji ali pa iz desk zbite barake, pokrite s plehnato streho. Zanimivo se nam je zdelo, da so bile ženske v nasprotju s tistimi iz celine kar precej zajetne, kar se ujema s trditvami našega vodiča, da so prebivalci plavajočih otokov precej leni. Po drugi strani pa v deževnih mesecih, ko so njihova bivališča rahlo pod vodo, njihovo življenje le ni tako lagodno.

Peljali smo se tudi z njihovimi tradicionalnimi “ladjami”, s katerimi so menda pluli preko Pacifika vse do tihomorskih otokov. Slednje je nek norveški etnolog tudi dokazal, tako da je isto storil tudi sam.

Kolo 3.800 metrov nad morjen

Ples 3.800m nad morjem Po kratkem obisku na Urosih smo se po triurni vožnji z ladjo za preostanek dneva in eno noč ustavili pri zmerno prijaznih domačinih na otoku Amantani. Po prihodu na otok so nas dodelili k družinam, kar je zgledalo kot delitev sužnjev – malce bedno. Vrhunec dneva je bil ples v tradicionalnih oblekah. Naučili smo se njihovega tradicionalnega plesa, ki je dokaj enostaven dokler ta ples ne preide v kolo.

Spali smo pri družinah, katerih člani so bili precej uradni in resni do nas turistov. Po vsej verjetnosti na nas gledajo predvsem skozi “dolarske oči”. Smo pa jedli dobro juho “kinua” in čaj munje.

Komunističen otoček sredi J. Amerike

Delitev dobička med otočani na otoku Tequile Naslednji dan smo se odpravili na sosednji otok Taquile, tokrat k predvsem sramežljivim otočanom. Med otokoma je eno uro plovbe, vendar kulturno sta si tako zelo različna, da so redki primeri, ko novoporočence zdržita skupaj več kot par let – seveda, če je eden v paru iz Amantanija, “boljša polovica” pa iz Taquile-ja. Na otoku sicer vlada “red”, ki je značilen za socialistične, komunistične, državne ureditve. Vse restavracije imajo enake cene, vse družine naj bi dobile enako turistov, ni policije,… skratka vsi enaki in vsi odgovorni za vse.

Neporočen fant Največja zanimivost otoka so moški z rdečimi kapami in moški z rdeče-belimi kapami. Slednji so neporočeni, prvi pa poročeni moški. Tako ženske natančno vedo, kdo je še na razpolago. Otok je dolg 6 kilometrov, tako da smo ga eno popoldne brez večjih naporov obhodili in si ogledali ruševine. Za trud pa smo bili nagrajeni s čudovitim sončnim zahodom.

Tretji dan smo odpluli nazaj v Puno in se že naslednji dan odpeljali v Cusco, kjer vam tudi pišem tole sporočilo. Danes smo si ogledali ruševine v bližini mesta, že jutri pa se odpravljamo v Sveto dolino, v kateri se nahaja zadnje zatočišče veličastnih Inkov – Machu Picchu. Pot nam bo vzela 3 do 4 dni, nato bomo še malo pohajali po Cuscu, v sredo pa se ze odpravljamo v Limo od koder letimo nazaj domov.

Lep pozdrav v domovino,

Mojca&Tomaž in Irena&Tomo

Irena in Tomo v tradicionalni opravi

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !