Tudi midva v Copacabani

26.08.2005 ob 12:41

Piše: Tomaž

iHola!

Kot sem prebral Irenino oz. Tomotovo poročilo veste že več ali manj vse, kar se je v zadnjem času dogajalo nama z Mojco.

Tudi midva sva preživela slavno “The World’s Most Dangerous Road”, pa čeprav se je šofer najinega mini-busa že na začetku zapel z nekim tovornjakarjem, ki ga ni hotel takoj spustiti mimo. Sva še midva izbrala bolj varno različico vožnje po tej cesti, to je navzgor, saj se promet, ki vozi navzgor praviloma ob srečanjih umika na levo, notranjo, stran ceste in zato ni nevarnosti, da bi kolesom zmanjkalo podlage. No, da pa nama je vendar malce “špricnil adrenalin” je voznik poskrbel na najbolj prepadnem delu ceste (pravijo da se kakih 1000 m niti odbiješ ne od pobočja), ko se v nasprotju s tem pravilom nekemu tovornjaku umaknil na zunanji rob – polička, ki je tam bila namreč ni bila dovolj velika za tovornjak.

No, naslednji dan sva v La Pazu želela urediti zadevo z dovoljenjem za zadrževanje v Boliviji. Potne liste sva kakih 5 ur pustila na “immigration office” in to samo zato, da so nama na koncu povedali, da ne morejo oz. se jim ne ljubi pomagati in da bova za tistih nekaj dni že plačala kazen na meji s Perujem. OK, sva si rekla, tudi prav. In sva se v torek zvečer odpeljala v Copacabano.

Že naslednje jutro sva se po kopnem od Copacabane odpravila na 4-urni treking do Yumpapate (na koncu rta za tiste z bolj natančnimi zemljevidi), od tam pa naju je nek stric z majhnim čolničkom odpeljal na otok, Isla del Sol, kjer se je rodilo sonce. Otok je res čudovit, razgledi neverjetni, ljudje pa prijazni in umirjeni. Nikamor se jim ne mudi in prav to je za nas zahodnjake nekaj posebnega. Sicer sta vam vse povedala že Irena in Tomo. Sva pa midva otok prehodila ravno v nasprotni smeri kot onadva, torej od severa proti jugu. In na skrajnem severu so inkovske ruševine, ki se baje lahko primerjajo z Macchu Picchujem in znamenita skala Tit’kharka (the rock of the puma), po kateri je jezero dobilo svoje ime. No, midva tega nisva uspela videti, saj naju je presenetilo, da je zadnji čoln z otoka odplul že ob 13.30, torej le malce po najinem prihodu na sever otoka. Tako sva se vrnila v Copacabano in se podala na križev pot nad mestom (Cerra Calvaria) gledat sončni zahod. In je bil res kar križev pot. Mojco namreč spet boli koleno, tako da sva se z mukami prebila do vrha, a se je izplačalo.

Danes zjutraj pa sva se zares odpravila za Ireno in Tomotom. Na meji sva pač placala 250 SIT po osebi za vsak dan preveč v Boliviji. Sumiva, da je to padlo cariniku v žep, a tako pač je. Čez nekaj ur se dobimo z najinima sopotnikoma in jo bomo jutri skupaj mahnili za 2-3 dni na plavajoče otoke Urose, ter na Taquille in Amantani.

Hasta luego,

Mojca&Tomaž

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !