Tam, kjer se je rodilo sonce

25.08.2005 ob 17:33

Copacabana Hola!

No, po zadnjem sporočilu smo se vsi premaknili v Copacabano, vendar se nismo srečali, ker sva bila z Ireno na Isli del Sol, ko sta sem prispela Mojca in Tomaž.

Cerkev v Copacabani

Podkupovanje na meji

Najprej o zapletu z vizumi. Pred odhodom sem povsod prebral, da za Bolivijo vizum ni potreben, vendar nikjer ni bilo navedeno koliko časa si lahko v Boliviji brez vizuma. Naša napaka je bila, da nismo se malce bolj rudarili po zbirki podatkov na internetu, saj bi z malce truda ugotovili, da si v Boliviji brez vizuma lahko le 30 dni.

Copacabana, sončni zahod OK, to smo ugotovili pred dvema dnevoma in obenem tudi to, da smo v Boliviji že malce več kot 30 dni. Z Ireno sva se hazardersko zanašala na podatek, da so lahko državljani večine držav EU v Boliviji 90 dni. Ker temu le ni tako, sva problem rešila tako, da sva se s taksijem zapeljala do meje s Perujem, šla v pisarno carinikov in podkupila enega, da nama je v potni list pritisnil štampiljko, ki potrjuje, da imaš 90 dnevni vizum. Plačala sva 2500 SIT (sodeč po carinikovem nasmehu preveč), uradna cena je pa 8250 za dva vizuma. Mojci in Tomažu v La Pazu problema ni uspelo rešiti, vendar če bo na meji vse regularno (kar je prej izjema kot pravilo) bosta plačala toliko kot sva midva.

Zahod

Isla del Sol

Na Isli del Sol sva prehodila panoramsko inkovsko pot od severa proti jugu, ki naju je navdušila predvsem z izjemnimi pogledi na Cordillero Real in na jezero Titikaka.

Cordillera Real s Isla del Sol Vmes sva si ogledala še nekaj rusevin. Spala sva v luštnem hotelčku s pogledom na jezero na jugu otoka, kjer je mnogo ruševin, najbolj pa so naju navdušile inkovske stopnice od obale do grebena. Tu naju je ustavila ena mama, ki je pri izviru nalivala vodo v sode. Prosila naju je, da ji pomagava privezati sode vode na osle. Ko smo to opravili, je bilo zanimivo videti kako osli na pamet vedo kam morajo prinesti sode in kako zelo se psi bojijo oslov – ko hudič kriza. Za nagrado sva gospo z osli smela fotografirat, kar se v teh krajih redko zgodi brez da bi plačal kaksen bolivian.

Mama, osel Včeraj zjutraj sva odšla z Isle del Sol nazaj v Copacabano, kjer sva se zvečer odpravila na hrib Cerro Ninjo. Tu so imeli Chiripe (predinkovsko ljudstvo) observatorij, s katerim so si pomagali pri kmetovanju. Tam sva srečala prijaznega gospoda, ki naju je za majhen prispevek povabil na 4 urni pohod proti meji s Perujem.

Ura, chiripa

V inkovskem podzemnem rovu

Rov Na omenjeni pohod smo se odpravili danes zgodaj zjutraj. Najbolj so naju navdusili inkovski skrivni podzemni rovi v katerih so med drugim tudi meditirali. Na določenih točkah v rovu so bili tudi energijski vrelci, vendar midva med meditiranjem nisva čutila ničesar – ok, malo je zeblo. Vodič pa je bil ves navdušen. Drugače pa smo med potjo videli slikarije na skalah, raznorazne simbole (andski križ), ruševine ljudsta ajmara in čutili (?) še več energijskih vrelcev.

Vse to sva opravila sama, saj sta Mojca in Tomaž rahlo spremenila načrt, tako da nista sla na Isla del Sol le za en dan, ampak sta danes tam prenočila in se nazaj v Copacabano vračata danes pozno popoldne. Midva sva se Copacabane že naveličala in ker Mojca in Tomaž v načrtu nimata Silustani-ja v Peruju, greva midva Peru že danes. Jutri, ko tja prispe “drugi del ekipe”, bova midva obiskala Silustani (pogrebne stolpe), nato se pa pojutrišnjem odpravljamo še na otoke na perujski strani Titikake.

Sedaj pa še na dobro ribo, katerih tu ne manjka, potem pa nazaj v Peru.

Lep pozdrav v domovino,

Irena&Tomo

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !