Mojca in Tomaž iz Coroica

22.08.2005 ob 15:19

iHola!

Kot sva z Mojco ravnokar prebrala, sta se vam Irena in Tomo pred kratkim oglasila s svojim poročilom in vam tudi razložila, zakaj so se naše poti za krajši čas ločile.

Ja, potem ko se Irena tudi v četrtek še ni dosti bolje počutila, sva se z Mojco odločila, da se na treking “La Cumbre to Coroico” ali bolje poznan kot “Choro Trek” odpraviva kar sama (oz. samo z vodičem). Ob 8h zjutraj naju je v La Pazu pričakal zelo dobrodušen vodič Sixto in skupaj smo se s taksijem odpeljali na 4.900m nadmorske višine (najin dosedanji rekord, je pa res, da smo se tja pripeljali z navadnim razrukanim avtom). Ker so bili gorski vrhovi zaviti v oblake, razgled niti ni bil tako lep in smo hitro napokali nahrbtnike in jo mahnili navzdol. Prvi dan smo hodili vsega 5 ur (skupaj s postankom za čaj in še enim za kosilo), vseeno pa smo se spustili kar za 2.000 m. Prespala sva v šotoru (spalnico sem nama moral nositi jaz, vodič pa je nosil vso hrano) v neki lepi in zelo majhni vasici.

Naslednje jutro smo vstali že pred 7h, saj nas je baje čakala zelo dolga hoja. Ker je bil prvi dan precej nezahteven, sva mislila, da vodič zopet pretirava, pa ni. Vsega skupaj smo bili na poti 9 ur, od tega smo hodili dobrih 7 ur. In na koncu dneva smo bili na isti nadmorski višini, kot prejšnji vecer (2.100 m). Ta pot iz časov pred špansko kolonizacijo je bila zelo lepa, pogosto tlakovana s kamenjem in obraščena z bujnim, na pol džungelskim rastjem, tako da sva se počutila, kot bi bila v filmu Gospodar prstana. Čeprav sva se med hojo dobro počutila (verjetno predvsem zaradi kokinih listov, ki odganjajo žejo in utrujenost), pa sva na cilju začutila posledice. Mene je malce ožulilo na ahilovi peti, Mojco pa je zgrabilo v kolenu. No, to drugo noč sva kampirala na vrtu ostarelega Japončka, ki se zelo zanima za vse svetovne države. Ko je videl, da prihajava iz Slovenije, je takoj povedal, da je prestolnica Ljubljana in da so Kamniške Alpe od Ljubljane oddaljene 25 km. Nato je na dan privlekel tudi razglednico te naše prestolnice.

Na srečo je bil tretji dan krajši kot drugi in smo po dobrih dveh urah počasne hoje (Mojca je na koncu že kar močno “kruncala” oz. šepala) prispeli na cilj našega trekinga, v El Chairo. Od tam nas je džip odpeljal v slabo uro oddaljeni Coroico, kjer sva se takoj nastanila v hotelu z bazenom, v katerem sva si po treh dneh lahko malce odmočila noge.

Popoldne se z avtobusom odpravljava na slavno “cesto smrti” proti La Pazu in potem čimprej naprej v Copacabano, kjer se zopet srečamo z Ireno in Tomotom. Je pa prišlo do manjše komplikacije. S pomocjo francoske sotrpinke s trekinga sva ugotovila, da nam je včeraj poteklo “dovoljenje za bivanje” v Boliviji, tako da morava to urediti v La Pazu, preden se podava naprej. Baje nama bo to vzelo eno popoldne, tako da verjetno bolivijske prestolnice ne bova zapustila pred torkom, pozno popoldne. Ne vemo pa še, kako bosta to uredila Irena in Tomo, ki sta že ob Titicaci. Sporočimo …

Hasta luego,

Mojca&Tomaz

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !