La Paz – ena sama velika tržnica

20.08.2005 ob 14:56

Na vrhu spusta Piše: Irena Hola!

Naj nadaljujem, kjer smo ostali. Naslednji dan po prihodu v La Paz sta se Mojca in Tomaž odpravila raziskovat to dvomilijonsko mesto, midva s Tomotom pa sva se podala na najnevarnejšo cesto na svetu.

La Paz, tržnica Na razrukanih kolesih po razrukani cesti

S kombijem so nas peljali na višino 4600 metrov, nam dali kolesa ter ostalo opremo, potem pa smo se spustili v Coroico, mesto na cc.1600 metrih. Kolesa niso bila ravno v najboljši formi, tako da sem sama že po slabi uri zlomila menjalnik.

Worlds most dangerous road Vendar sem dobila novo kolo, tako da sem lahko nadaljevala pot po razrukani cesti – cesti smrti. Cesta ima svoje ime opravičeno, saj nemalo vozil res zdrkne v prepad. Vzrok je ozka cesta, vsekana v hrib, še bolj pa pijani vozniki. Svetovna banka jo je imenovala Worlds most dangerous road, ker so njene statistike pokazale, da na tej cesti umre največ ljudi, menda na vsakih 14 dni pade v prepad eno vozilo.

Najnevarnejša cesta na svetu Ob cesti je torej mogoče videti veliko križev, ki opozarjajo na nevarne odseke, ki so terjali že več žrtev. Sicer pa je pogled na pokrajino res čudovit, vse dokler se mimo ne pripelje kak tovornjak ali avtobus in te zapraši do konca. Mislim, da si bomo to cesto vsi zapomnili kot eno zelo prašno doživetje. Na sreco smo se na koncu poti lahko okopali, namočili v bazenu ter oblekli svežo majico, ki nam jo je podarila agencija.

Tovornjak na najnevarnejši cesti na svetu Tiwanaku

Naslednji dan smo se odpravili na ogled ostankov kulture Tiwanaku. Ti so bili predinkovsko ljudstvo, ki so bili zelo napredni v astronomiji, matematiki in inženirstvu – že takrat so poznali hidravliko, kanalizacijo… Kasnejša ljudstva (Aymara, Inki) so uporabljala njihova znanja. Ogledali smo si muzej ter arheološka najdbišča, vendar je na žalost premalo denarja, da bi lahko obnovili objekte.

Kot na luni

V okolici La Paza je tudi čudovita lunina pokrajina, polna peščenih stožcev in drugih oblik. Je kot miniaturna Kapadokija v Turčiji. Vse te kreature so nastale s pomočjo vodne in vetrne erozije. Na obrobju te pokrajine je tudi živalski vrt, ki premore bolj malo živali. Videli smo kondorje, jaguarje, pume, rumenega pitona, boo, opice, tukana,… no, to je pa tudi skoraj vse. Še nekaj domačih živali in medvedi, večina prostorov in kletk pa je bilo tako ali tako praznih.

Lunina pokrajina Driska

V četrtek naj bi se odpravili na treking, prav tako od Cumbreja, kjer se je začel spust z gorskimi kolesi, do Coroica, kjer se je spust končal, vendar po gorskih stezah. Na žalost sem staknila malo hujšo drisko, za katero ne vem ali sem jo staknila tu ali v Rurrenabaque-ju, kjer sta imela Tomaž in Avstralka hude probleme, pri meni pa je lahko do tega prišlo malo kasneje. Iz tega razloga sem se odločila, da ne grem na treking, ker sem izgubila precej tekočine, imela pa sem tudi vročino.

La Paz, središče Mojca in Tomaž sta se odločila, da se podata na pot sama z vodičem in se tudi onadva popeljeta po cesti smrti navzgor, po varni levi strani, ponekod 3,5 metra široke ceste. Ta treking je sicer podoben tistemu iz Sorate v Rurrenabaque, saj se iz visokogorja prav tako spustiš v Yungas, le, da ga tokrat opravljata na svojih nogah. Več o tem pa bosta napisala onadva, ko se vrneta nazaj.

Bolivijka La Paz, ki je že tako ali tako ena velika tržnica, je danes (sobota) še živahnejša in barvitejša tržnica, s še večjo ponudbo. Tako da sva danes preživela dan na tržnici, jutri pa se odpravljava v Copacabano, na obali najvišjega plovnega jezera – Titicace. Tam bova počakala na Mojco in Tomaža, vmes pa se bova odpravila na Isla del Sol. Če bom popolnoma izgubila vročino, bova otok “prečesala” kar peš.

Lepi pozdravi iz Južne Amerike.

Mojca&Tomaž in Tomo&Irena

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !