Srebrna mrzlica

30.07.2005 ob 20:02

Potosi Piše: Tomo

Hola mia patria! Evo nas spet z enim poročilcem iz južne poloble.

Vir španskega bogastva

Prejšnje se je končalo v najvišjem mestu na svetu (4070m) Potosiju. Naslednji dan smo se najprej povzpeli nad mesto na hrib Cerro Rico, ki je nekoč imel ogromne zaloge srebra. Nato pa smo se spustili v rudnik Potosi, v katerem je za 200 km rovov, toliko je pa menda tudi vhodov.

Potosi V to goro zaradi srebra rijejo že od 16. stoletja, do danes so menda nakopali že toliko srebra, da bi lahko naredili most od Bolivije do Španije, ki je bila do 19. stoletja tudi prejemnica nakopanega srebra. Že kar bogat rudnik srebra ponavadi presahne po 20 letih, ta v Potosiju pa po 400 letih še vedno preživlja rudarje in hrani pohlep zahodnih lastnikov. V rudniku je umrlo že 8 milijonov ljudi, med njimi ogromno afriških sužnjev, ki dnevne svetlobe niso videli tudi po 4 mesece.

Rudarji

Delo, ki žre pljuča

Z vodičem smo hodili po rudniku in srečevali rudarje. Med njimi so bili tudi petnajstletniki, ki so iz rudnika vlekli nakopano rudo – to je bil tudi najšokantnejši prizor. Sicer so pa malo starejši rudarji že vidno izčrpani in resno bolni, saj jim plini v rudniku kradejo pljuča in na koncu tudi zgodaj umrejo. Žalostno je predvsem to, da so danes delovne razmere skorajda iste kot so bile v kolonialnih časih – rudarjem pa pomagajo samo kokini listi, katerih prežvečijo v enormnih količinah.

Rudarji Seveda smo imeli zanje tudi darila, tako da so nas vsi prosili za kokine liste, cigarete in predvsem sokove za njihova izsušena grla. Vse našteto smo nakupili na rudarski tržnici. Imeli smo tudi 95% alkohol, katerega je eden gladko zlil po grlu in pomudil mladoletnemu sinu, vajencu v rudniku.

“Morda mi Tio srečo nameni”

V rudniku smo srečali tudi Tia. Tio je nekakšen rudarski bog, bog podzemlja, ki jim v zameno za darove dovoli izkop srebra. Več ko mu daruječ, več dobiš in glede na besede našega vodiča, ki je bil tudi sam rudar, rudarji v to resnično trdno verjamejo. Menda je nek rudar daroval svojega otroka in Tio mu je namenil žilo bogato z najkvalitetnejšim srebrom.

Rudarja, Mojca&Tomaž Ta rudar je danes izredno bogat s hišama v Sucre-ju in Santa Cruzu. Seveda je to redek primer, večina rudarjev izgleda izmučenih, bolnih in slabe volje, vendar z upanjem, voljo in pohlepom v očeh.

Kratersko jezerce in kolektivno pranje

Po večernem pohajkovanju in mrzli noči smo se odpravili v pol ure oddaljeno Tarapajo, kjer nas je čakalo kratersko jezerce skorajda pravilne okrogle oblike s toplo termalno vodo. Tam smo malo lenarili in se peš odpravili do naslednje vasice. Ko smo po stezicah prispeli do omenjene vasice smo bili najprej priča kolektivnemu pranju perila v vroči vodi vulkanskega izvora, perilo se pa je sušilo kar na bližnjih skalah. Izreden prizor. Malo naprej pa so nas opazili vojaki in nas nagnali dol v vas.

Pralnica

Živahni Sucre

Sucre No, danes smo prispeli v ustavno prestolnico Bolivije – Sucre. Mesto nas je s svojim živahnim utripom že očaralo, tako da bomo tu do ponedeljka popoldne, ko se s super luksuznim avtobusom odpravimo do La Paz-a. Od tam pa nemudoma v Sorato – treking prestolnico Bolivije.

Sucre, pokopališče Tukaj v Sucreju nam zelo prija klima, saj je na nadmorski višini 2790 metrov prijetno toplo – po Uyuni-ju in Potosiju nadvse dobrodošla sprememba. Vrhunec današnjega dne pa je bil obisk pokopališča premožnejših prebivalcev prestolnice, katero je bilo urejeno kot francoski vrt z grobnicami.

Sucre, pokopalisce Sedaj pa na folklorni večer v gostilno.

Hasta luego,

Mojca&Tomaz in Irena&Tomo

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !