Giliji

5.09.2003 ob 12:13

Piše: Tomo Alo!

No, ponovno se oglašava. Tokrat iz zadnjega Gilija, ki sva ga nameravala obiskati – Gili Air.

Žurerski Trawangan

Zadnji teden predvsem precej poležavava, se potapljava, jeva,… nič nama ne manjka. Na Gili Trawanganu sva spoznala enega tipa, k’ je delu tam kjer sva stanovala. Med drugim nama je tudi povedal kakšno je tukaj življenje, če nimaš izobrazbe, vez in bogatih staršev (potrebuješ vse tri skupaj, če hočeš življenje, kot ga ima večina v Sloveniji).

Na Trawanganu dela že devet let, veliko dela ima samo v avgustu, juliju in za božične praznike… drugače se večinoma dolgočasi. Trenutno ima plače 150000 rupij, to je 3750 SIT. S tem denarjem mora preživeti ženo in dva otroka + doma je samo 3 dni na mesec. Zelo žalostno, preživlja se predvsem s pomočjo kreditov. menda tukaj dobro živijo samo lastniki hotelov, bungalovov itd., kmetje in tisti, ki so zaposleni pod okriljem indonezijske vlade, kjer je polno korupcije. Sicer je Trawangan bolj žurersko naravnan, z obilo poceni in zelo dobre hrane ter pijače – bele plaže in turkizno morje v katerem so pisane korale in ribe.ž

Mirni Gili Meno

Po Trawanganu sva sla na sosednji otok Gili Meno, ki je bil zelo podoben le da niti malo žurerski. Elektrika je bila par ur na dan, manj ljudi, ki ti hočejo prodati spominke itd. Včeraj sem šel malo snorklat na svojo roko:) in ko sem se vračal je z moje leve strani priplaval morski pes. Človeka kar malce pri srcu stisne . Sprva sploh nisem mogel verjeti, da je res morski pes, ko je prišel nazaj sem se lahko prepričal, da je res. Na srečo je bil se mlad, dolg cca 1m, tako da mu človeško meso še ni dišalo. Mislim, da ni treba poudarjati, da Irene potapljanje potem ni kaj preveč mikalo.

Danes sva za eno noč šla na Gili Air, ki je najbliže Lombokovi obali, je tudi najbolj obljuden z domačini in zaenkrat nisva srečala še nikogar z “memory souvenir business”.

Prestrašen velikanski kuščar

Trenutno sva v bistvu na sprehodu okoli otoka in malce nazaj sva zagledala nekaj kar se je premikalo v prahu. Ko se je zadeva dvignila sva ugotovila, da je tista zadeva kar velik kuščar, ki se naju je ustrašil… se človek kar malce ustraši, k’ vidi kaj tašnega. No, on jo je ucvrl naprej midva pa nazaj, nakar sva raje nadaljevala po obali – bolj sigurno. Moram povedati, da je na teh otokih javno prevozno sredstvo konjska vprega, vendar midva k’ sva bolj ohrna Gorenjca, rajši kar peš hodiva.

Jutr greva na stiridnevni Komodo trip. To je krizarjenje z barko od Lomboka do Floresa. Vmes se potapljas, ribaris, veliko voznje… vrhunec potovanja je pa obisk pri Komodoskem varanu – najvecji plazilec na nasem planetu.

Fajn se imejte,

Irena&Tomo

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev na “Giliji”

  1. saily pravi:

    hoj tomo!

    šele sedaj sm odkrila, da si bil tudi ti v indoneziji in imam milijon vprašanj, ker ammm.. naj bo skrivnost, ti bom po mailu povedala, če mi boš odpisal :)

    če lahko bi te prosila za mail/msn/nek kontakt pač.. da te mal bolj nadrobno povprašam po temle :) hvala ti

    lp, saily

  2. tomo pravi:

    Odgovor saily za vse ostale objavljam še tukaj:

    Pa greva po vrsti:

    * Cepljenje obvezno. Lariam ne, bolje kakšni malce močnejši antibiotiki. Lariam sem doslej jedel dvakrat. Prvič, v Indoneziji, samo tri tedne, potem sem zaradi slabega počutja nehal. Drugič tudi v Indoneziji 9 tednov, problemov nisem imel. Od večih zdravnikov sem slišal, da je to kar močan strup oz. zdravilo, ki zaradi večih mutacij malarije večinoma tudi ne deluje več. Odslej imava tablete samo s sabo za primer, če jo kdo stakne. Takrat se pač malce nabašeš z lariamom, redne kure pa ne prakticirava več. Glede lariama boš v potovalni ambulanti v LJ ali KR dobila malce drugačno informacijo, vendar tisti dohtarji imajo samo uradne informacije WHO-ja, praktičnih pa ne. Npr. v Indonezija je malarična samo v nekaterih delih (Sumatra, Irian Džaja) in v določenih delih leta (v deževni dobi je je več), v potovalni ambulanti pa ima neko tabelo, kjer je za Indonezijo določeno, da je vsa malarična in celo leto. Morda samo to, da se izogibajta kakšne kanalizacije in smrdečih stoječih voda -  to najdeš bolj v kakšnih slumih Džakarte (na poti z letališča v center).
    
    * Repelente proti komarjem kupita v Indoneziji, naši so neuporabni. Uporaba obvezna. Vzemita še oglje za primer driske in ogromno sončne kreme. Te stvari so nujne.
    
    * V bistvu ne vem točno ali sva bila v času ramadana ali ne. Bi rekel, da ne, ker po lunarnem koledarju se je leta 2005 ramadan pričel v začetku oktobra, leto poprej pa še prej itd. Midva sva bila tam leta 2003 in 2004.  Kakor koli, Indonezijci so 95% ultra liberalni Muslimani, tako da si glede tega ne bi delal skrbi.
    
    * Indonezijci so zelo prijazni, sicer sem že bil kje, kjer so jih po tem prekašali, vendar še vedno sem mnenja, da so na splošno veliko bolj prijazni od "zahodnjakov". Naokoli prenašajo pa povsod, vsaj v teh državah v razvoju. Pač, paziti moraš pri ceni taksi, becak prevozih, pri nakupu letalskih kart prek agentov, menjavi denarja na ulici (priporočam banke in menjalnice), turističnih agentih in najetju sob. Vedno se je treba pozanimat naokoli (drugi ponudniki, popotniki) in zbijat ceno - v Indoneziji je barantanje nujno, začni pri največ 50% cene. Kar se pa tatvin tiče, pazi na žepe na avtobusnih postajah, denar imej pri sebi, na ključavnice pozabi, ker jih ni težko razbiti itd.
    
    * Hoteli v LP so načeloma dražji, tako da se je dobro naokoli pozanimat, še posebej pri drugih popotnikih. WC-ji so v hotelih čisti, vendar niso ravno po zahodnih standardah. Mandi (banja z vodo) in luknja namesto školjke, brez papirja. Svinjarija je pa po cenejših gostilnah, na ladjah, trajektih, avtobusih, ... obisk wc-ja tam odsvetujem. Drugače pa ni panike.
    
    * Ja, ruzake sva imela med samimi transferji večinoma pri sebi. Če gre na vrh avtobusa, se pač vredne stvari da v ta mali rukzak. Money Belt je obvezen za najbolj vredne zadeve (denar, kartice, potovalni čeki, potni list, kopije dokumentov). Pri kopanju je bilo tako, da če se je nama zdelo sumljivo, je bil vedno eden pri rukzakih oz. krami. Večinoma je bilo v redu, tako da se s tem nisva obremenjevala, tudi vrednejše zadeve (fotoaparat) sva puščala v hotelu. Pač preceniš ljudi in se odločiš. Glede tega nimava slabe izkušnje. Velika večina ljudi je tam poštenih.
    
    * Voznikov za več kot nekaj ur nisva najemala. Daljše transferje sva imela z letali (Lion Air), ker je bilo to vsaj takrat zelo poceni. Sicer pa lokalni prevoz (becaki, taksi), ladjice, itd. Iz Floresa nazaj priporočam letalo (Merpati) na relaciji Labuanbajo - Denpasar, ker z nočnim busom je kar muka, pri nama je predvsem smrdelo iz WC-ja na busu. Se pravi, tja na Komodo trip z ladjo,  nazaj letalo.
    
    * Za letalske karte se vedno pozanimava pri večih ponudnikih, ker če je bil enkrat poceni ni nujno, da bo tudi drugič. Najbolj sva zadovoljna s potovalno agencijo Explora. STA je drag, pa tudi slabe izkušnje imava z njimi. Isto je z vizo prek kompasa, v lastni režiji je precej ceneje. Če imaš vizo, ob vstopu ni problemov. Če je nimaš, je pa treba malce podmazat.
    
    * Stroški. Leta 2004 naju je prišlo cca. 20€/dan na osebo, kar je pomenilo 9 notranjih letov, najmanj 3 obroki na dan v restavracijah, vsi ostali transferji, prenočitve, izleti,... vse razen letalske karte do Indonezije. Danes so tam menda malce dražje prenočitve, tako da morda računata malce več. Je pa to dokaj backpackerski luksuz, kar so prijatelji tam potovali, so dali precej manj na dan.
    
    * Glede denarja je tako, da je najbolje imeti evre, bankomati so pa tudi v vseh večjih mestih. Potovalnih čekov jaz osebno ne bi več s sabo jemal.
    

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !