Mr. Cookies many, many songs

18.08.2003 ob 21:49

Piše: Tomo Aloita!

No, že nekaj casa je od kar sva se zadnjič javila, bo pa zato sedaj malo več napisanega.

V ponedeljek smo se potem odpravili iz Bukkitingija v Padang (najprej sva bila presenečena, ker je bil promet veliko bolj umirjen kot na severu Sumatre) in nato iz Padanga z ladjo do Muare Siberut na otoku Siberut, ki je eden izmed otokov v otocju Mentawai Islands v Indijskem oceanu.

Dolga plovba z napol razpadlo ladjo

Vožnja z ladjo je bila… naporna. Najprej smo bili presenečeni, saj je bila ladja v bolj slabem stanju – težko bi ji rekli ladja (malce je razpadala). Nabasana je bila do fulla, v notranjosti je bilo zelo vroče tako, da sva se z Ireno prerinila do majhne palube, kjer se je drenala tudi večina od 18-ih turistov. Lahko sva vesela, da nama ni bilo treba spati v podpalubju, kjer so bili mali trgovci (izgledali so bolj barabe) in durian – to je sadež, ki je tudi osnovna hrana za mentawaijce, zelo priljubljena med Indonezijci, vendar nam evropejcem smrdi in nikakor ne diši. Vožnja je trajala 10 ur, spala sva na tleh na palubi, spanec je bil bolj rahel (vmes ti nonstop mravlje sitnarijo) … na srečo je bilo morje dokaj mirno.

Zjutraj ob 5.30 smo prispeli v Muaro Siberut od koder smo se kasneje z nekakšnim “speedboatom” odpravili v osrčje džungle. Še prej smo se seveda najedli, malo kopali na plaži – vmes je pa precej deževalo – v tem tropskem delu Sumatre, torej tudi na Mentawai-jih, namreč precej dežuje.

Cigarete?

Po enourni deževni vožnji s čolnom smo prišli do mesta, kjer smo se izkrcali in hkrati prvič uzrli Mentawaijce (videli smo jih ze prej v pristanišču, vendar so bili tisti že “zmodernizirani”, to so tisti, katere je evropskim misijonarjem uspelo pokristjaniti, so tudi bolj barabe, tako kot vsi katoličani v teh koncih – upam, da mi ne bo kdo zameru, vendar to je dejstvo.

Ob prvem stiku z Mentawaijci se oni za nas sploh niso zmenili – zanimale so jih samo dobrine, katere so dobili kot plačilo za naš obisk, pri njih smo namreč spali, kuhali so nam in vodili naokrog. Zanimale so jih seveda tudi cigarete, katere so fehtali od nas. Puhajo namreč kot lokomotive – tako se je izrazil naš vodič Mr. Molly ali drugače znan tudi kot Mr. Teacher. Uči angleščino na neki privatni šoli. Ko sva ga spoznala se nisva več spraševala zakaj indonezijci tako slabo govorijo angleško. Samo primer: tudi če je govoril v ednini je govoril kot za množino npr. one hours.

Potem ko smo Mentawaijcem potalali hrano itd., se je vsaka skupina odpravila v svojo smer, do svoje hiše. Našo skupino smo sestavljali midva, dva Francoza – Audre in Flourent, en Šved – Anders in Mr.Teacherjev sin – Fuad. Marsovci v tangicah

Kmalu smo prispeli do naše prve postojanke in spoznali Mr. Cookija. On je poglavar svojega klana, pod sabo ima 750 ljudi in je ta glavna faca. Ko smo se srečali s tem prvim plemenom sem bil vsaj jaz kar malce šokiran (težko rečem ali pozitivno ali negativno) – občutek sem imel kot, da bi prišli v stik s kakšnimi vesoljci. Ti ljudje se na zunaj zelo razlikujejo od nas – so veliko manjši, 160 cm so visoki najvišji, na sebi nimajo skorajda nic maščobe (špeha), kitasti in mišičasti in kar je največja razlika, oblečeni so samo v nek pas, izgleda bolj kot nekaksne usnjene tangice s širšimi trakovi in po celem telesu so potetovirani. To je bilo na zunaj, s časom ko smo jih spoznali pa smo videli kako zelo prijazni ljudje so (kar malce naivni), sočutni,… najpomembnejša zadeva jim je družina. Veliko se pogovarjajo z otroci.

Seksanje v džungli in svinje drekojedke

Stanovali smo v njihovi tradicionalni hiši, ki ji pravijo uma. Je hiša na kolih, pod hišo pa blato in svinje, ki ti s svojim cmokanjem ponoči pošteno kratijo spanec. Razdeljena je v tri dele – soba za goste, soba za moške, soba za ženske in otroke – s tem, da fant postane mož že s sedmimi leti. Punca pa ženska z menstruacijo. Mož in žena v hiši nikoli ne spita skupaj – zaradi tega se jim zdimo zahodnjaki zelo trapasti. Sedaj ste verjetno pomislili – kje pa potem otroke delajo? —-> v džungli. V džungli smo imeli tudi wc, za veliko in malo potrebo seveda in na naše presenečenje … človeških iztrebkov ni bilo nikjer videti. Kasneje smo izvedeli, da ne traja pet minut pa bo svinja našla ‘drek’ in ga pojedla. Tako se vcasih zgodi, da kakšnemu turistu svinja med opravljanjem velike potrebe začne lizati rit … zato smo morali vedno imeti s sabo palico.

Married, yes married … ja, pa kaj še

V času med obiskom sva bila z Ireno menda poročena, prav tako Francoza – čeprav v resnici nihče ni bil poročen. Malo sva se morala zlagati, da sva lahko spala pod isto mrežo proti komarjem.

Drugače smo čez dan hodili po džungli (treking), opazovali Mentaweaijci pri njhovih opravilih, zvečer pa peli in se smejali, z Ireno sva zapela Sivo pot, Julijo in Marko skače.

Go away

Najbolj smo se nasmejali Mr. Cookiju in njegovemu znanju angleščine… vse je bilo many, many, many smth., npr. songs. En dan smo bili na reki in kar naenkrat Ireni reče go away … vsi smo ga začudeno pogledali in takrat nam vodič pojasni, da s tem misli let’s go home in za vsak go reče go away. Ko mu je vodič kaj govoril v mentawaijskem jeziku mu je odgovoril kar v angleščini, ponavadi smo ga pospremili s precej smeha….

Peti dan sva se z Ireno in vodičem odpravila nazaj v Muaro Siberut od koder smo naslednji dan z ladjo odpluli na sever otoka in od tam nazaj v padang – 14 zelo neudobnih ur na ladji.

Spreobrnjeni gambler Popoldne in večer na obali sva preživela v vodi itd., kasneje sva se precej pogovarjala s Fuadom. Tip je bil predkratkim še taprav gambler, predkratkim pa se je odlocil da bo začel upostevati muslimanska pravila, kjer je gamblanje prepovedano.

Kasneje sva bila kar vesela, da naju je tak ‘kriminalc’ spremljal, saj folk v pristaniščih ni bil kaj preveč prijateljsko razpoložen. V pristanišču na severu smo videli tudi prizor, ko je prišel v pristanišče Mentawaijec iz džungle. Obnašal se je precej drugače od katoličanskih Mentawaijcev v pristanišču. Deloval je malce zbegano, gledal je prijazno…

No, po dolgi nocni voznji do Padanga v družbi komarske armade – Irena ima čisto popikane noge – smo prispeli v pristanišče. Šli po rukzak, enega sva namreč pustila v hotelu v Padangu, se poslovila od Fuada in odhitela na letališče v lov za karto do Jogjakarte.

Popravilo letala pred potniki Karto sva na srečo hitro dobila, vendar let je imel skorajda štiri urno zamudo. Razlog so bili namreč tehnični problemi na letalu, nekaj pri kolesih. Tako, da je bilo kar srhljivo iti na letalo, še posebej pa med vzletom. No, kot vidite sva živa in zdrava prispela v centralno javo, v Jogjakarto – Malo Jakarto po naše.

Batik mafija Danes sva v tem 3,5 milijonskem mestu obiskala sultanovo palačo – samo široka je 1 km, obiskala sva sultanov vodni grad in ptičjo tržnico. Spoznala sva njihovo tradicionalno batik slikarijo in tudi batik mafijo. Ko sva bila se v sultanovi palači, naju je licenciran vodič opozoril, da moraš paziti na ljudi, ki pridejo do tebe in so zelo prijazni, vse povejo zastonj itd… pred sultanovim vodnim gradom sva naletela na možakarja, ki je hotel s tem ko nama je razkazal vodni grad (kasneje sva izvedela, da je to samo del gradu) samo vaditi angleščino. Tako smo šli malo naokoli in kmalu pristali v batik store … tam pa ti vsiljivo ponujajo njihove umetnine. S tem ko te pripeljejo v tako trgovino namreč dobijo “killer commission” – ubijalske provizije tudi do 60% – to namreč dela ta batik mafija.

Danes bova morebiti šla v kulturni muzej … jutri greva v Prambanan – največji hinduistični tempelj, v sredo v Borobudur – enega največjih budističnih templjev na svetu. V četrtek ali petek se bova pa odpravila v hribe, do vulkana Merapi, ki je še vedno zelo aktiven, iz njega še vedno včasih po pobocču teče lava, kar je zelo lep nočni razgled. Tam bova ostala, dokler se ne bova naveličala potem pa z letalom do Balija (vozovnice so zelo poceni – iz Padanga do Jogjakarte, to je približno toliko kot iz Slovenije do Lizbone, sva dala 14000 sit, iz tukaj do Balija pa pride 6000 sit.

Lep pozdrav do naslednjič,

Irena&Tomo

P.S.

Danes nama je bankomat celo nekaj denarja ven plunu, huraaaa

P.P.S.

Vedno pa pijeva banana juice, zelo dober + banana ima tukaj veliko boljši okus kot doma.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !