Nora Sumatra

10.08.2003 ob 21:31

Piše: Irena Pozdravljeni!

Se opravičujeva, ker se toliko časa nisva nič oglasila, ker ali interneta ni bilo ali pa je bil zelo drag, na primer v hribih je bila minuta sto tolarjev, tukaj na zahodni strani Sumatre pa je cela ura 300 tolarjev. Še sva živa in zdrava , lemalo težav s prebavo imava, ampak nič hujšega.

Bus rally

Od takrat, ko sva se zadnjič javila sva naredila kar dolgo pot… noro pot. Indonezijci imajo tukaj na Sumatri zelo slabe ceste in še slabše voznike oz. odštekane. Prehitevali smo kjer se je dalo in kjer se ni dalo, ni pomembno po kateri strani smo prehitevali, vozili čez rdečo, prehitevali čez polno črto, pred nepreglednimi ovinki,… Vesela sva, da sva sploh še živa, ker če preživiš te vožnje, potem verjetno preživiš še marsikaj. Sprva sva celo mislila, da bi mogoče prihranila denar s tem, da bi šla do Jakarte z avtobusom, ampak sva se po včerajšni noči (15 ur voznje) premislila. Tomo je ves čas zaskrbljeno gledal skozi okno kako se vozimo po razriti cesti nad prepadi, če se temu sploh lahko reče cesta. Sama pa raje kar zaspim in upam na to, da se zbudim živa.

Pot skozi Malezijo

Pa če se vrneva malo nazaj, še v Singapur. S podzemno sva šla do glavne železniske postaje, vendar železniške postaje kar ni bilo in ni bilo, pa sva spraševala mimoidoče pa začuda tudi oni niso vedeli kje naj bi to bilo. Tako sva navsezadnje poklicala taksi, ki naju je rešil hoje s težkimi rukzaki. Sledila je 20-urna vožnja do Penanga na S Malezije z vmesnim postankom v Kuala Lumpurju, kjer sva si ogledala slavna Dvojčka.

Vsi so naju malo čudno gledali in prav zanimivo je bilo, ko so se neki fantje želeli slikati z nama. Sva imela občutek, da sva bolj zanimiva od same stavbe. Dvojčka sta res ogromna. Tu sva tudi poskusila eno njihovo jed in jo res samo poskusila, zraven pa sva naročila še eno rundo pijače. Sama jed je bila res pekoča, nama je kar pošteno zakuhalo. Če se se malo vrneva na samo vožnjo, od Kuala Lumpurja do Penanga sva se vozila celo noč… grozna noč.

Televizija je bila celo noč do konca naglas, klima je bila tudi do fula. Res naju je zeblo, in to v dolgih rokavih. Tamkajšnji prebivalci nimajo ravno čuta za soljudi, saj se derejo ne glede na to, da ostali spijo. Malezija skozi okno vlaka je bila videti bolj revna država, vendar ne tako kot Indonezija.

‘The third biggest shithole in South-East Asia’

Revščino sva občutila prvi trenutek, ko sva izstopila iz trajekta v pristanišču v Medanu. Ta prestolnica Sumatre je grozno umazana, revna, onesnažena, pravijo ji ‘the third biggest shithole in south-east asia’, se dve vecji sta baje v Indiji. Tega mesta sva se želela čim hitreje rešiti, zato sva naredila veliko napako in sprejela prvega, ki nama je ponudil prevoz do Bukit Lavanga. Slišala sva 3000 Rp, kar se nama je zdelo zelo poceni in sva sprejela. Potem pa sva se po tri urni adrenalinski vožnji zavedla, da le ni tako zelo poceni, saj sva na koncu placala 300.000 Rp, kar je priblizno 7500 sit… dobro naju je nategnil.

Med samo vožnjo so nas ustavili še policaji, zgleda da ni imel dovoljenja za prevažanje turistov, tako da je moral podkupiti policaje. Mogoče je bil malo jezen zaradi kazni in nama se dodatno zaračunal, da ne bi bil na izgubi. Tako sva malo razkurjena prispela v Bukit Lavang, slavni rezervat za orangutane.

Samo mesto je malo in zelo prijetno, opice so simpatične, nekaj malega sva izvedela o sami naravi in se pobliže spoznala z vrstami palm. Tu sva se malo odpočila in sprostila pred naslednjo voznjo (8 ur) do Lake Tobe, največjega kraterskega jezera na svetu.

Zapušeni domačini

Presenetili so naju s travo “zapušeni” domačini, ki jim je na veliko dogajalo. Presenetilo naju je tudi, ker so celo vedeli kje je Slovenija in obvladali nekaj naših fraz, kot je “Kako ste kaj…” Tu sva imela prav prijetno prenočišče v njihovem tradicionalnem slogu.

Tu namreč živi ljudstvo batakov, ki so bili včasih kanibali. Prvi večer sva imela priložnost videti njihov tradicionalni ples in se v njem tudi preizkusiti. Izgledal je prav lahko, potem sva pa komaj odplesala en ples:). Sledile so njihove pesmi, pevci so bili vsi nabasani, petje jim je šlo kar dobro od ust, še najbolje jim je uspela njihova pijanska himna:).

Za ženske ročno delo, za moške “logistika in politika”

Na tem otoku sredi jezera sva preživela tri dni, malo sva se sprehajala, se vozila z njihovimi gorskimi kolesi. Tomo se ni s tako slabim kolesom vozil že od šole v naravi v 7. razredu OŠ:). Sama sem imela tu možnost opaziti kako močno sonce imajo v teh krajih.

V eni sami voznji s trajektom, ki traja 40 min me je tko zapeklo, kot me doma ne bi v celem dnevu. Za to ljudstvo pa je značilno tudi to, da vse delo opravljajo ženske, moški pa samo posedajo in kadijo. Imajo strogi patriarhat.

Včeraj sva se poslovila od Batakov in se odpravila na 16 urno voznjo do Bukittinggija, kamor sva prispela danes zjutraj. Vožnja je bila tako kot ponavadi grozljiva, ponekod sploh ni bilo ceste. Tu sva se najprej se malo naspala, ker sva bila po voznji zelo utrujena. Bukittinggi je lepo mesto z edino ‘clock tower’ v Indoneziji, je tudi prva indonezijska prestolnica, kar je danes Jakarta.

Jutri odhajava na 7-dnevni treking na Siberut,kjer živijo starodavna plemena Mentawai. To pomeni, da se zopet en teden ne bomo brali, upava da bova imela po tem trekingu kaj lepega za napisat.

Nazaj na Sumatro se vrneva 17. ali 18. avgusta, nakar se isti dan odletiva v Indonezijsko prestolnico ali v Yogjakarto na Javi, odvisno od cen. Lep pozdrav nazaj domov v Slovenijo…

Irena&Tomo

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !